Po ničemer nas ne poznajo, še po potici ne
Leta 2017 sta se papež Frančišek in ameriška prva dama Melania Trump na srečanju v Vatikanu pošalila na račun prehranjevalnih navad ameriškega predsednika, zato je papež povprašal našo Melanio, ali Donalda hrani s potico. Vir v Vatikanu je pozneje pojasnil, da je Frančišek velik ljubitelj potice ter da vedno povpraša po tej orehovi sladici, če se sestane s kom iz Slovenije. Zaradi napačnega prevoda je nastala zmeda in pojavilo se je vprašanje, ali sta se pogovarjala o pici ali potici.
Sistematično delo
Tudi slovenska scena, tradicionalno sramežljiva in nerodna, je mahoma pozabila, da se je ponujala pravzaprav neverjetna priložnost, ki bi jo lahko izkoristili za promocijo lastne države in naše gastronomske ponudbe. Etnolog Janez Bogataj je že tedaj opozoril, da je nenadno zanimanje za potico posledica nepoznavanja svetovne javnosti ter da bi bilo treba zato še marsikaj storiti za promocijo slovenskih izdelkov. »Na našo prepoznavnost bo vplivalo samo, če nas bo ta dogodek streznil in bomo končno spoznali, da je treba sistematično delati,« je poudaril, prepričan, da bi morali v Sloveniji aktivirati gastronomsko oziroma kulinarično diplomacijo, ki se je po svetu začela razvijati okoli leta 2003. »To je metoda in pristop, ki ni povezan samo s kulinarično promocijo, temveč na dolgi rok prinaša predvsem zelo velike finančne oziroma ekonomske učinke.« Še danes meni tako: »Če bi imeli privzgojeno, kaj storiti po takšnem dogodku, kot je bilo srečanje pri papežu, bi se znali pravilno odzvati – čez deset dni v Londonu pripraviti veseli dan slovenske potice ter tja poslati dva informatorja in voznika, ki bi pripeljal potice, ni treba cele delegacije. Tajska je pred leti naredila takšen dan v Londonu in na Tajskem se je turistični obisk v naslednjih šestih mesecih povečal za 80 odstotkov.«
Še po potici nas ne poznajo
Dve leti pred tem, leta 2015, se je Bogataj udeležil svetovne razstave Expo. Priredili so jo v Milanu, tam pa podpisali tudi Milansko listino, dokument o načelih prehrane, o predstavitvah nacionalnih identitet skozi objektive njihovih kuhinj. Pritegnilo ga je predvsem geslo razstave: Hranjenje planeta, energija za življenje. Domov se je potem vrnil razočaran, saj Slovenija s paviljonom ni in ni znala slediti glavnemu sporočilu razstave. »Kako smo zgrešili rdečo nit razstave?!« še danes kar težko verjame.
Po drugi strani je prav tedaj prvič slišal za gastronomsko diplomacijo in se tako navdušil nad tem, da je s pomočjo založbe Hart napisal knjigo Hrana – najstarejše diplomatsko orodje. Predstavitev je potekala včeraj, in sicer v prostorih Slovenske matice; zaslužni profesor, etnolog in umetnostni zgodovinar je izjemno plodovit avtor, napisal je več kot 80 knjig. Njegova zadnja je prišla v javnost kot naročena, saj se je pokazalo, da se slovenska država doslej ni znala predstaviti svetu z nobeno gastronomsko izkušnjo. Po ničemer nas ne poznajo, še po potici ne.
Če so nekatere druge države že zdavnaj spoznale, kakšna priložnost je lahko ponudba in predstavitev njihovih nacionalnih jedi, za kar namenjajo znatna finančna sredstva, pri nas ni tako. Diplomaciji, ki se dogaja za zeleno mizo, se pri nas še ni pridružila tista za obloženo mizo, gastronomska diplomacija. »Ki je sicer le ena izmed oblik javne diplomacije in uporablja gastronomijo kot orodje za komunikacijo in promocijo,« je dodal Bogataj.
Njegova knjiga odpira novo poglavje za Slovenijo, nikakor pa to ni nekaj novega za druge države. Gre le za priročnik, s katerim bo lahko tudi naša država skočila na voz kulinarične prepoznavnosti. Nemara se bomo šele s tem priročnikom končno prebudili in spoznali, kako druge države, kakršni sta denimo Tajska in Francija, tu so še mnoge druge, tudi Hrvaška, izkoriščajo svoje kulinarične danosti za pridobivanje mednarodnega ugleda.
Tajsko omenjamo zato, ker je pionirka na področju gastronomske diplomacije in je svoj prvi projekt s tega področja zagnala leta 2002. Vladno kampanjo so poimenovali kar Global Thai ter načrtovali, da bi povečali število značilnih tajskih restavracij s 5500 na 8000. »Vendar ni ostalo pri načrtovani številki,« je dodal Bogataj, »temveč se je število povečalo do leta 2011, in sicer na 10.000 tajskih restavracij po svetu«. Bistveno je mnenje tajske vlade, »da njihove restavracije po svetu niso le dober poslovni potencial, temveč je vsaka tudi neuradno veleposlaništvo v svetu ter zato najboljša priložnost za razvoj njihove gastronomske diplomacije«. Po gastronomski diplomaciji Tajcev bi se morali zgledovati tudi mi.
Utrjevanje ugleda države
Zanimivo je, je poudaril Bogataj, da slovenska stroka ni daleč od svetovne in da smo svojo gastronomsko strategijo sprejeli že davnega leta 2006, vendar tisti, ki odločajo, niso znali uresničiti postavljenih in strokovno utemeljenih smernic. Če bi se namreč zavedali, da gastronomija ni le kuhanje in uživanje obrokov, temveč tudi trgovanje, predvsem pa posel, na uradnih srečanjih ne bi nikoli več pozabili na bohinjski mohant ali na tolminec, na kraški pršut ali na prleško tünko, na belokranjsko pogačo, idrijske žlikrofe, prekmursko gibanico ter na našo kraljico – potico.
Hrvaški diplomat Hido Biščević je nekoč dejal: »Če se moraš z nekom pogajati, ga prej dobro nahrani!« Če iz naše bogate palete kar 430 značilnih lokalnih in regionalnih živil, jedi in pijač ne bomo znali izluščiti in ponosno napitati tistega, s katerim se bomo pogajali za dosego ciljev, denimo na področju zunanje politike, za ekonomsko in kulturno promocijo, v turizmu, ali pa se bomo pogajali zgolj za splošno izboljšanje ter utrjevanje ugleda države, nam ni pomoči. Tedaj bo treba začeti od začetka. Ta začetek je za razumevanje naše gastronomske diplomacije prav Bogatajeva najnovejša knjiga.
