Poletni greh
Drevored cipres. Srebrni kabriolet 911 carrera S. Ruta Hermes v njenih laseh. Njegov »milijondolarski« nasmeh. Iz zvočnikov Lanin Summertime sadness. Na ves glas. Za ovinkom morje. Turkizne lagune. Neskončno obzorje. Sipine. Soline. Nad njimi serpentine. Olivne.
Točno opoldne. Razgreto ozračje. Sanjska obala. Skoraj halucinogena panorama. Polaroidna očala. Slamniku in pahljači zahvala. Drsanje s flipflop natikači. Sinji oblaki. Črički in martinčki. Vonj po faktorjih, rožmarinu in sivki. Sončni dotiki. Črtaste kopalke. Veseli otroški vzkliki. Peščeni gradovi. Ravno pravšnji valovi. Podvodni užitki. Gliserski pribitki. Orošeni kozarci. Šampanjska pena. Naključna družba. Godba. Bel prt. Opečnat obed. Jastog in škarpena. Limonov sorbet za desert. Temnomodri kačji pastir. Prijeten nemir.
Dan na prelomu z večerom. Riviera. Pastelna bombonjera. Žvenket kovancev za sladoled. Sladkorni izziv. Pasijonkin preliv. Smeh dveh. Plankton v mesečini. Otoški svetilnik. Večerni jadralci. Zvezdni utrinki. Kresničke in spomini. Where do I begin s Shirley Bassey. In zatem, v zanosu Rilkeja, poulični poet:
Čas je, Gospod. Poletje bo zašlo.
Zagrni z dolgo senco sončne ure,
vetrove zakotali čez zemljo.
Ukaži, naj dorase zadnji sad;
nakloni še dva sončna, južna dneva,
da se dopolni vse, kar dozoreva,
in pade v težko vino zadnji slad.
Kdor nima hiše, več je ne zgradi.
Kdor je zdaj sam, še dolgo sam ostane,
nad pisma sklonjen, knjige neprebrane,
in ko v alejah listje porjavi,
bo šel nemirno tavat med platane.
Naenkrat zagrmi. Kot da »tam zgoraj« vedeli bi. Nevihtni oblaki. Nenadna strela. Množični dir … In potem se je temnina ustavila. Težino sprostila. Strtosti je parkirnina potekla. Sončna ura spet stekla. Raztegnjen harmonike meh. Čas je za še en krog. Za poletni »greh«.
