Predrznost, ki enim prinese rože, drugim pa pokvari dan
Ko vam bo vaša boljša polovica danes dahnila Lainščkovo: »Prinesi mi rože, ki divje cvetijo«, to ne pomeni, da morate ponje oddrveti na sosedov vrt.
Odpri galerijo
FOTO: Uroš Hočevar
Današnji uvoženi dan zaljubljencev bo spet veselica za cvetličarje. Nekateri pa se znajdejo drugače. Ne z bonbonierami in pocukranimi verzi. Z ukradeno robo.
Pred štirinajstimi dnevi sem v našem lovorikovcu zaslišala šum in sprva mislila, da je sosedova mačka. Potem sem zagledala gospo, ki je z veliko ihto redčila veje. Nekaj dni za tem jo je zasačila še mama in ženska ji je na vprašanje, kaj vendar počne, zabrusila: »Ja, kaj pa je?« Predrznost, pred katero preprosto obnemiš.
Takih zgodb je po Sloveniji nešteto. Spomladi so na udaru sadike na vrtovih. Ko povrtnine zrastejo, očitno ni lepšega kot na tujem vrtu izpuliti nekaj korenčkov ali čebule. Novomeški policisti se tako večkrat sprehodijo med bolj oddaljenimi njivami, da s svojo prisotnostjo odvrnejo zmikavte. Pred nekaj leti so otrokom naše šole, ki so v visokih gredah poskušali pridelati nekaj zelenjave, dan pred »žetvijo« nepridipravi pobrali čisto vse.
Če bi pri zelenjavi še morda lahko rekli, da so bili tatovi mogoče lačni, pa je tovrstne akcije nemogoče razumeti pri rožah. Pred 1. novembrom imajo zaradi lakote na novo zasajene rože pravico osmukati le srne. Te pa zagotovo ne odnesejo cele ikebane oziroma aranžmaja. Ali podobno velja tudi pri forzicijah, ki bodo kmalu cvetele tudi na vrtovih, pa mačicah in kasneje španskem bezgu? Zdi se, da je grmovje last vseh. Čeprav ni. Povsem enako bi bilo, če bi gospa, ki trga lovorikovec, čez nekaj tednov prišla na vrt in si nabrala narcis.
Ko vam bo vaša boljša polovica danes dahnila Lainščkovo: »Prinesi mi rože, ki divje cvetijo«, to ne pomeni, da morate oddrveti k sosedu. Mokrocveteče rož'ce poezije so lahko precej boljša izbira. Če pa bi kdo res rad rože s sosednjega vrta, naj vpraša. Lepa beseda lepo mesto najde. In če komu naš lovorikovec lepša dneve ali vazo, ga lahko pride obrezovat. Bomo vsi imeli nekaj od tega.
Pred štirinajstimi dnevi sem v našem lovorikovcu zaslišala šum in sprva mislila, da je sosedova mačka. Potem sem zagledala gospo, ki je z veliko ihto redčila veje. Nekaj dni za tem jo je zasačila še mama in ženska ji je na vprašanje, kaj vendar počne, zabrusila: »Ja, kaj pa je?« Predrznost, pred katero preprosto obnemiš.
Takih zgodb je po Sloveniji nešteto. Spomladi so na udaru sadike na vrtovih. Ko povrtnine zrastejo, očitno ni lepšega kot na tujem vrtu izpuliti nekaj korenčkov ali čebule. Novomeški policisti se tako večkrat sprehodijo med bolj oddaljenimi njivami, da s svojo prisotnostjo odvrnejo zmikavte. Pred nekaj leti so otrokom naše šole, ki so v visokih gredah poskušali pridelati nekaj zelenjave, dan pred »žetvijo« nepridipravi pobrali čisto vse.
Če bi pri zelenjavi še morda lahko rekli, da so bili tatovi mogoče lačni, pa je tovrstne akcije nemogoče razumeti pri rožah. Pred 1. novembrom imajo zaradi lakote na novo zasajene rože pravico osmukati le srne. Te pa zagotovo ne odnesejo cele ikebane oziroma aranžmaja. Ali podobno velja tudi pri forzicijah, ki bodo kmalu cvetele tudi na vrtovih, pa mačicah in kasneje španskem bezgu? Zdi se, da je grmovje last vseh. Čeprav ni. Povsem enako bi bilo, če bi gospa, ki trga lovorikovec, čez nekaj tednov prišla na vrt in si nabrala narcis.
Ko vam bo vaša boljša polovica danes dahnila Lainščkovo: »Prinesi mi rože, ki divje cvetijo«, to ne pomeni, da morate oddrveti k sosedu. Mokrocveteče rož'ce poezije so lahko precej boljša izbira. Če pa bi kdo res rad rože s sosednjega vrta, naj vpraša. Lepa beseda lepo mesto najde. In če komu naš lovorikovec lepša dneve ali vazo, ga lahko pride obrezovat. Bomo vsi imeli nekaj od tega.
