Razširiti izkušnjo pariške kulinarične institucije
Kolikor je ena najstarejših francoskih in evropskih restavracij La Tour d'Argent (Srebrnega stolpa) na 15 Quai de la Tournelle pariška znamenitost, je tudi družinska zadeva, poroča BBC. Slovi po jedi iz race canard au sang, ki jo teatralno pripravljajo pred gosti, kakor je uvedel lastnik restavracije Frédéric Delair v 19. stoletju, in se ponaša z vinsko kletjo s 300.000 steklenicami. Tu so med drugim obedovali Elizabeta II., Theodore Roosvelt, John F. Kennedy, Charlie Chaplin, Salvador Dalí, zdaj že ločeni igralski par Brad Pitt in Angelina Jolie. Tudi Pixarjevi animatorji so se pri ustvarjanju filma Ratatouille iz leta 2007 navdihovali pri tej pariški ikoni.
Pred nedavnim so jo prenovili, zdaj premore bar v pritličju, luksuzni hotelski apartma (nočitev stane 8.900 evrov) in odprto teraso. S tem predstavnik tretje generacije André Terrail, ki ga gostje nazivajo po imenu, začenja novo poglavje družinske tradicije. La Tour d'Argent naziva kot pravo izkustveno zgradbo, znotraj katere je nekakšna »vas«. »Pekarna, trgovina z živili, jutri bi lahko odprli še mesnico ali sirarno, ideja je, da pokažemo vso kakovost našega znanja,« je dejal za portal Fine Dining Lovers.
Oče skrbel, da bi vedel, kaj ga čaka
Nazadnje je La Tour d'Argent zaradi prenove zaprl njegov ded (tudi) André Terrail leta 1936 in restavracijo preselil iz pritličja v 6. nadstropje s krasnimi razgledi na mesto. Da bi gostje lahko zvečer uživali ob pogledu na osvetljeno bližnjo katedralo Notre Dame, je njegov oče Claude, denimo, leta 1955 plačal račun za elektriko.
Aktualni naslednik, ki je restavracijo prevzel po njegovi smrti leta 2006 pri svojih 26 letih, je do 30. leta živel v stavbi. Kot otrok je vsako nedeljo s starši sedel k preprostemu kosilu za mizo v kotu. »Oče me je peljal naokoli, da bi pozdravil goste in skrbel, da bi dobil občutek, kaj me čaka,« je povedal za BBC. Svoje je dodala izobrazba. Študiral je menedžment v Bostonu in se dodatno izpopolnjeval v ZDA in Franciji, leta 2011 je končal še magisterij, vse to pa mu je dalo globalni vpogled na restavracijski posel. Zaveda pa se, da mora izpolniti pričakovanja gostov. »Vsakokrat z njimi preživim tri, štiri ure, se pogovarjam, pozdravljam in z njimi delim intimne trenutke,« pravi. Za največjo nagrado šteje, ko rečejo: »Še se bomo vrnili.«
Še vedno negujejo Delairovo tradicijo, ki je izražala danes nadvse cenjen občutek, da je vsak postrežen obrok edinstven. Gostje kot spominek odnesejo certifikat s serijsko številko race, ki so jo zaužili – do konca lanskega oktobra so jih postregli blizu 1.12 milijona.
