V nadaljevanju preberite:

Muzej novejše zgodovine Celje (MNZC) se je poklonil 80. obletnici konca druge svetovne vojne z izjemno razstavo, ki trka na vest slehernemu in ne skriva ničesar. Razstavljeni so tudi nekateri nedavno pridobljeni predmeti, kot je knjižica pesmi, ki je nastala v zloglasnem celjskem zaporu Stari pisker. Obiskovalci bodo lahko prebrali tudi nekatera še nikoli objavljena pričevanja. Razstava o vojni, zmagi in porazu, povojnem obračunu in politični represiji.

»Zaznamujemo osemdeseto oblet­nico konca največjega in najsurovejšega vojaškega spopada v zgodovini človeštva, ki je povzročil neizmerno uničenje, bolečino in trpljenje ter zahteval na milijone izgubljenih življenj. Samo na današnjem slovenskem ozemlju skoraj sto tisoč ljudi oziroma 6,7 odstotka takratnega prebivalstva. Pri tem je Celje plačalo še višji krvni davek, saj je med vojno in zaradi te po doslej zbranih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino imelo več kot 1600 smrtnih žrtev ali kar devet odstotkov prebivalstva. Skoraj polovico prav leta 1945,« je pozdravni govor ob odprtju razstave Konec vojne, živel mir! Celje 1945 začel avtor razstave in direktor MNZC ­Tonček Kregar.

»Stopal sem sproščeno po celjskih ulicah. Vsepovsod so visele zastave z rdečo zvezdo, slovenske in jugoslovanske, mnoge na hitro sešite iz blaga, ki je bilo pač pri roki. Marsikje so se kazale ruševine, posledice zavezniškega bombardiranja. Najbolj klavrn je bil pogled na zrušeni stolp Narodnega doma in okolje farne cerkve, ki je bila tudi sama prizadeta. A to je bilo moje mesto, v katerem sem se rodil in rasel, ki sem ga nosil v sebi in s seboj po dolgem in počez po Evropi, vklenjen med življenjem in smrtjo. Zdaj sem lahko dihal celjski zrak in svobodo v njem,« je zapisal Bruno Hartman v Na poti pride vse naproti (Litera).