V nadaljevanju preberite:

Ko so že vsi vedeli, da je konec vojne, se je generalpolkovnik Alexander Löhr, poveljnik nemške armade E, še vedno pogajal s partizani. V zameno za vse orožje, okoli 250.000 vojakov je štela njegova armada, bi se v Avstriji predali Britancem. Ni šlo. Nekaj minut pred polnočjo v noči na 10. maj je Löhr v Topolšici podpisal brezpogojno kapitulacijo svojih enot. To je bila edina nemška vdaja, ki je na drugi strani niso podpisale velike sile, ampak partizani, ki so jih Nemci ponižujoče imenovali banditi.

Generalpolkovnik Alexander Löhr je vedel, da je vojne konec. Vedel je, da je že bila podpisana splošna nemška kapitulacija, ki je veljala za vse nemške enote, ki bi morale odložiti orožje. A Löhr je taktiziral, razlaga profesor zgodovine Vinko Mihelak iz Muzeja Velenje, ki skrbi za spominsko sobo v Topolšici, kjer je bila podpisana delna nemška vdaja. »Ta velika nemška skupina, ki ji je poveljeval Löhr, orožja ni odložila. Niso si prizadevali za svobodo, vedeli so namreč, da jih čaka ujetništvo, bilo je samo vprašanje, kje. In si je zamislil, da bi se namesto Jugoslovanom predal Britancem v zameno za vse orožje. Bila pa je to strašna vojaška sila, okoli 250.000 jih je bilo.«