Reševanje ledenikov ali smučanja
Ledeniki že lep čas izginjajo, o smiselnosti začetka smučarske sezone v pretoplem oktobru imajo pomisleke tudi smučarji. »Do katere meje naj okolje prilagajamo koledarju, ki si ga želimo? Ali ne bi raje prilagodili naših terminov okolju? Je zdaj res čas za tekmovanja v alpskem smučanju? Verjetno ne,« se je že sredi oktobra spraševala ena najboljših smučark na svetu Mikaela Shiffrin, ki zaradi okoljskih razlogov nasprotuje zgodnjemu terminu uvodne tekme za svetovni pokal v Söldnu že ta konec tedna.
Mednarodna smučarska zveza letos uvaja prepoved uporabe fluora v voskih za smuči. Kolikšen je vpliv tekmovalne smučarske karavane na te nadvse pomembne naravne vire, katerih izginjanje in izčrpavanje lahko škodujeta naši varnosti, gospodarstvu in okolju?
»Slovenska reprezentanca v alpskem smučanju že več let v drugem delu poletja odhaja na priprave v Čile in Argentino, saj je na južni polobli v tem času zima, zato so razmere za trening ugodne. Zagotovo čutimo vpliv podnebnih sprememb na ledenikih v Evropi, neugodne vremenske razmere zahtevajo nekaj več časovnega usklajevanja, priprave so krajše. Tudi letošnji začetek sezone je teden pozneje kot ponavadi,« povzema Tomi Trbovc s Smučarske zveze Slovenije.
Kot poudarja Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, dolgoletni vodja proučevanja naših dveh ledenikov, bi FIS morala že zdavnaj spremeniti koledar tekem in začeti vsaj mesec dni pozneje. Navsezadnje snežna odeja v visokogorju vztraja skoraj do konca pomladi, je pa res, da takrat hitreje odmrzne in potem nimajo vsi tekmovalci enakih razmer za smučanje, se zaveda.
»A če bi izračunali ogljični odtis na uporabnika smučarskih prog, jemanja snega z ledenikov in še izdelovanja umetnega snega, bi bile vrednosti zelo velike. Še konec 70. in v začetku 80. let so naši smučarji zgodaj poleti občasno trenirali med drugim na snežiščih na severni strani Grintovcev, na Ledinah in Ravneh, ter na Triglavskih podih, kamor so prišli peš, danes pa potujejo z letalom na južno poloblo. Odvzem starega snega in ledu z ledenikov za smučarske proge je neposredno tudi jemanje zalog vode,« opominja.
Slovenski ledeni krpici
Pod Triglavom sta le še dve pod gruščem skriti ledeniški krpici, skupaj manjši od dveh hektarov. Bolje kaže ledeniku pod Skuto, ki se od lani ni bistveno zmanjšal, se je pa zelo stanjšal. V primerjavi s triglavskim, ki je tik pred izginotjem, bo vztrajal vsaj še nekaj let.
Samo v dveh letih izgubili desetino prostornine
Ledeniki, ti zalogovniki čiste pitne vode, »hladilci« planeta ter skladišča podatkov o podnebni in vremenski zgodovini, so ogroženi po vsem svetu. Temperatura v Alpah se dviga dvakrat hitreje kot drugod in do konca stoletja, mnogi veliko prej, bodo v tem delu sveta povsem izginili. Švicarski ledeniki, denimo, so samo v zadnjih dveh letih izgubili desetino prostornine. »V okviru četrte karavane, ki sta jo konec poletja organizirali italijanski nevladni organizaciji Legambiente in Cipra, smo sprejeli manifest za upravljanje ledenikov in z njimi povezanih virov,« je povedal Pavšek.
Po njegovih besedah se pokrivanje ledenikov ni izkazalo za ustrezno rešitev zaradi izločanja mikroplastike, saj plastični delci pospešujejo taljenje ledenika, to bi lahko ustavili, če bi bilo na njem dovolj snega skozi celo toplo sezono. V Švici so izvedli poskusni projekt in razvili namakalnim napravam podobne razpršilce za zasneževanje, toda tudi z močno odebelitvijo snežne odeje bi po sogovornikovih besedah težko rešili smučanje, deloma bi le ublažili lokalno pomanjkanje vode.
Najbolj občutljivi senzorji podnebnih sprememb
Kot poudarja Pavšek, imajo ledeniki in ledeni pokrovi pa tudi sneg, morski led in permafrost kot najobčutljivejši del planetarnega okolja velik vpliv na naše okolje in družbo, zmanjšanje in izčrpavanje teh naravnih virov pa lahko škoduje naši varnosti, gospodarstvu in okolju.
Ledeniki so del vodnega kroga in kot taki skladišča čiste pitne sladke vode – v njih je kar tri četrtine vse sladke vode na planetu. So »hladilci« planeta, z belino na površini odbijajo sončne žarke in ga ščitijo pred močnejšim segrevanjem. Prav tako so skladišča podatkov o podnebni in vremenski zgodovini tudi precej starejših obdobij od antropocena ter ustvarjalci značilne alpske pokrajine. So najbolj občutljivi »senzorji« podnebnih sprememb, posledice njihovega izginevanja pa se kažejo v pogostejših in silovitejših naravnih nesrečah ter poplavah in sušah, ki imajo posledice na gospodarstvo in kmetijstvo. Vse to privede do sprememb v pokrajini, ki ne omogoča preživetja. Ena od posledic so tudi selitve, denimo pod Himalajo, kjer je nekaj mest z več deset tisoč prebivalci, ki so glede oskrbe z vodo povsem odvisna od ledenikov.
Dosneževanje s tehničnim snegom za potrebe smučarjev tekmovalcev prav tako ni brez posledic. »Umetni sneg je tujek v gorskem okolju. Skopni precej pozneje, saj se spomladi naredi nekakšna ledena plošča, ki vsebuje precej več vode kot naravna, v kateri je veliko zraka,« pojasnjuje.
Poleg tega vodo za zasneževanje pogosto vzamejo iz lokalnih vodotokov, ki imajo zato manjši pretok. »Pozimi bi morali z vodo še bolj varčevati, z zasneževanjem pa počnemo ravno nasprotno. V vseh pogledih je umetni sneg tujek v okolju. Stroški za zasneževanje hektara smučarske proge po navedbah Cipre, organizacije, ki se od leta 1952 zavzema za varstvo in trajnostni razvoj v Alpah, znašajo okoli 140.000 evrov,« povzema Pavšek.
Smučišča brez snega
Po študiji, nedavno objavljeni v reviji Nature Climate Change, bo več kot devet od desetih smučarskih središč v Evropi brez dodatnih ukrepov na področju varstva podnebja kmalu ostalo brez snega. Kljub temu namerava italijanska vlada do leta 2026 vložiti 200 milijonov evrov v žičniške naprave in sisteme za umetno zasneževanje.
Francoski raziskovalec Hugues François s svojo ekipo v študiji ugotavlja, da bi ob dvigu temperature za dve stopinji približno polovica smučišč v 28 evropskih državah lahko ostala brez snega, če pa bi se temperatura dvignila za štiri stopinje, bi moralo prenehati obratovati devet desetin smučišč. Tudi ob 50-odstotni pokritosti smučišč z umetnim snegom bi bilo še vedno ogroženih 27 oziroma 71 odstotkov smučišč, in to ob občutnem povečanju potreb po vodi in električni energiji.
Okoljska organizacija Legambiente je poročala o 249 zaprtih žičniških napravah v Italiji, od tega so jih 138 zaprli začasno, 181 smučišč pa umetno ohranjajo pri življenju. Pri tem gre večinoma za nižje ležeča smučišča, ki so se zaradi pomanjkanja snega znašla v krizi. V dolini reke Adiže so letos spomladi zaradi suše izdali uredbo, ki prepoveduje vse oblike umetnega zasneževanja.
Mednarodna biatlonska zveza že lani
Še slabše na ta občutljivi ekosistem vpliva fluor, ki ga vsebujejo voski za impregnacijo smuči, prav tako ga uporabljajo za označevanje tekmovalnih prog. Mednarodna smučarska zveza je v letošnji sezoni napovedala prepoved uporabe fluora, o sistemu za merjenje in nadzor pa imajo tekmovalci pomisleke in so že napovedali odprto pismo.
A kot poudarja Tomi Trbovc, je Mednarodna biatlonska zveza (IBU) uporabo fluora prepovedala že v pretekli sezoni, in to brez zapletov. Je pa po njegovih besedah pričakovati, da bo FIS v letošnji sezoni pravilo uporabljala v prehodni obliki.
Kakšne spojine sploh so to in kako dolgo se obdržijo v okolju? Kot pojasnjuje prof. dr. Jernej Iskra s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, gre za per- in polifluoroalkilne spojine (PFAS), ki so persistentne in tako imenovane večne molekule. Po lastnostih so teflonu podobne snovi, ki dobro odbijajo vodo in olje, zato se uporabljajo tako v mazilih za smuči kot med drugim še v razpršilih za pohištvo in tapetah, saj odbijajo prašne delce.
Poleg tega jih uporabljajo v embalaži, kozmetiki, peni za gašenje požara, vodoodpornih materialih. Zgodovinsko gledano so nastale kot stranski produkt pri projektu Manhattan, skrivnem vojaškem projektu med drugo svetovno vojno, katerega cilj je bil izdelati atomsko bombo.
»Te spojine namreč odlikuje to, da so zelo inertne. Ker lahko z njimi pridobimo materiale z dobrimi lastnostmi, se široko uporabljajo. Začetni testi niso kazali visoke toksičnosti, vendar so spojine obstojne in se akumulirajo v telesu. Sčasoma se tako njihova koncentracija le povečuje in vplivajo na zdravje. Izkazalo se je, da so nekatere spojine rakotvorne, hormonski motilci …« je povzel sogovornik. Kot navaja spletna stran evropske agencije za okolje, poleg raka in težav s plodnostjo lahko povzročajo še poškodbe jeter, bolezni ščitnice in debelost.
Tudi iz okolja zaradi svoje obstojnosti ne izginejo, opominja Iskra. Večja spodbuda za prepoved njihove uporabe je bilo dejstvo, da so te spojine odkrili v krvi polarnih medvedov. S tem se je pokazalo, kako se odpadne snovi lahko razširjajo po svetu in se kopičijo v organizmih, predvsem plenilcih.
Njihov vpliv na biološke procese in persistentnost oziroma obstojnost ter kopičenje sta bila tudi glavna razloga za prizadevanja, da se jih prepove. Letos je že začela veljati njihova prepoved v gasilskih penah, za druge izdelke in področja jo napovedujejo kmalu. »PFAS je namreč zelo široka skupina spojin. Njihova vsebnost v atmosferi poveča učinek tople grede in njihov potencial za globalno segrevanje je tudi do nekaj tisočkrat močnejši od ogljikovega dioksida. S tem pa vplivamo na krčenje ledenikov, smučarsko sezono in smučarske tekme, za katere se uporabljajo ravno te vrste kemikalij,« je še opomnil.
