Sedemdeset let športa, solidarnosti, spoštovanja, bratstva
Slovenci smo športni narod. Šport je imel v zgodovini Slovencev tudi zelo narodotvorno funkcijo. Prihodnje leto bo 160-letnica ustanovitve prvega telovadnega društva na Slovenskem, Južnega sokola. Prav na sokolskih krilih so telovadna društva nadaljevala delo po drugi svetovni vojni, pred 70 leti pa so oblikovali telesnovzgojno društvo Partizan Slovenije.
»Partizanu sem se pridružil leta 1969. Starši so me peljali k cicibanom. Partizan in naše društvo sta mi veliko dala, tudi vsi kolegi. Partizan in telovadba sta tista osnova, ki sta nas popeljala tja, kjer smo danes – majhen narod z velikimi športnimi uspehi,« je ob 70-letnici TVD Partizan Slovenije dejal predsednik Športne unije Slovenije (ŠUS), ki je Partizanova naslednica, Dejan Crnek. Vendar tudi Partizan ni zrasel sam od sebe. Začelo se je že v 19. stoletju, je spomnil Crnek. »Sem predsednik ŠD Narodni dom, ki je bilo ustanovljeno leta 1863 kot Južni sokol. Sokoli so imeli močen domovinski naboj. V začetku 20. stoletja so se zoperstavljali z narodnimi domovi, ki so zrasli po raznih slovenskih mestih, torej je šlo tudi za domovinsko zavest, ne le telovadbo. Mnoga sokolska društva so imela tudi kulturna društva, lutkovne sekcije, in vse to se je nadaljevalo v Partizanu.«
Organizirana športna vadba je po drugi svetovni vojni šla skozi več organizacijskih sprememb. Kot je povedal zgodovinar in profesor Fakultete za šport Univerze v Ljubljani dr. Tomaž Pavlin, se je najprej začelo organiziranje tako imenovane fizkulture, v eno društvo so združili pred drugo svetovno vojno ločene telovadce, športnike in planince. Leta 1948 so se odločili, da bodo ponovno ustanavljali posamezne zveze. Tako so se telovadci organizirali v enotni telovadni zvezi, športniki v športni zvezi z različnimi odseki, planinci v planinski zvezi … Telovadna zveza Slovenije se je aprila 1952 na skupščini preimenovala v Partizan Slovenije.
Partizan ne po naključju
O imenu so precej razmišljali, razlaga Pavlin. »V igri je bilo tudi staro sokolsko ime, ampak politika temu ni bila najbolj naklonjena, kolikor sem videl v arhivih Jugoslavije v Beogradu.« Kot je zapisal Pavlin, je izvršni odbor telovadne zveze sicer priznal pomembno nacionalno vlogo sokolstva, »vendar pa opozoril na dogodke med drugo svetovno vojno, ko je bilo na primer sokolstvo v Sloveniji soustanovitelj Osvobodilne fronte in pomemben borec proti okupatorju in kvizlingom, medtem ko se je v drugih predelih Jugoslavije, razen izjem, vključilo v četniške formacije in podpiralo jugoslovansko begunsko vlado v Londonu ter bilo nasprotno partizanskemu gibanju. Zato je bila podprta ideja o imenu Partizan, kajti partizan naj bi pomenil simbol junaštva, požrtvovalnosti, nesebičnosti, tovarištva in ljubezni do domovine in svobode.«
Cilji Partizana so bili sicer zelo podobni sokolskim. Želeli so, da bi se otroci, mladina in odrasli množično udejstvovali v telovadbi in drugih dejavnosti. Kasneje, v sedemdesetih letih, so sklenili, da morajo ljudje o svoji telesni vadbi odločati sami. Cilj Partizana pa je bil, da mora ljudi tako usposobiti in vzgojiti, da bodo sami sebi organizirali telesno udejstvovanje, telovadnice pa so le objekti vadbe, piše Pavlin. Začela se je rekreacija in v osemdesetih znane akcije, kot je bila Vsi na kolo za zdravo telo. Leta 1986 je bilo v Partizanu 276 društev, osem priključenih organizacij in več kot 110.000 članov.
Crnek se spominja, da je bila celotna družba prežeta s športom in vsem, kar je iz Partizana izhajalo. »V Delu sta bili vsak konec tedna vsaj dve strani posvečeni, danes bi rekli športni rekreaciji. Objavljali so rezultate vseh občinskih balinarskih lig, skratka vsega, in vsak se je našel notri. Z medijskim in našim nabojem se je marsikaj naredilo, da so se ljudje res množično organizirano ukvarjali s športom. In so bili veliki premiki. Šli smo denimo iz Ljubljane vsi v Maribor, ves dan smo se družili in hodili naokoli. Veliko je bilo medmestnega, medregijskega druženja, tako da smo se poznali med sabo in je bilo manj zamer.«
Športna unija danes
Po osamosvojitvi se je Partizan spet preimenoval. Zdaj je to Športna unija Slovenije, ki združuje skoraj 200 društev. Crnek je dejal, da je bila ena prvih nalog ekipe, ki jo vodi drugi mandat, da so uredili lastništvo objektov Partizana. »Športne objekte je gradilo vsako telovadno društvo zase s prostovoljnimi prispevki v svojem kraju. Ljudje so dajali, pomagali graditi in tudi uporabljali. Potem se jim je to odvzelo pod pretvezo, da gre za družbeno lastnino. Medtem ko se je pri denacionalizaciji vse vračalo, je za šport to urejal krovni zakon. Mi smo sklenili, da bomo društvom, ki so še aktivna in želijo svoje nazaj, domove vrnili, in smo to tudi naredili. Trinajst društev je zaprosilo za prostore s svojo dokumentacijo. To je bil velik dosežek.«
Večji dosežek je bila tudi ureditev Gozdne šole v Mozirju. Dolga leta je kamp sameval, Športna unija je poslušala veliko kritik. Gozdna šola je ponovno vzpostavljena, tako ni naključje, da so praznovanje 70-letnice Partizana pripravili prav tu. Kot je še dejal Crnek, se je telovadba začela zunaj, brez telovadnic, Gozdna šola pa je bila ena izmed strokovnih temeljev TVD Partizan: »Tu sem bil kot mlajši član Partizana na počitnicah, pa potem enkrat kot vodnik, ker tu so potekala strokovna usposabljanja za delo v športu. Včasih je namreč imel Partizan krovna usposabljanja za svoja društva. Kasneje sem bil tu tudi kot študent Fakultete za šport s Silvom Kristanom in smo imeli orientacijo ter taborniške zadeve. Za Gozdno šolo so ideje še drugačne, a v prvem delu, kolikor smo zmogli, je to to in poteka skladno z ekipo NaturAvantura, ki vodi kamp. Uspelo nam je pripeljati vodo, pridobiti elektriko. Pomagala je tudi občina Mozirje.«
Cilj ŠUS je še ureditev Porentovega doma v Kranjski gori, kjer v sodelovanju z občino pripravljajo načrte, prav tako pa načrtujejo obnovo Sokolskega doma v Zagorju.
Duh Partizana ne sme umreti
Pavlin je dejal, da je imel Partizan za splošno športno sliko v Sloveniji nedvomno velik pomen: »V marsikaterem kraju je bil Partizan iniciator vadbe na splošno, potem pa še specialistične vadbe. Ponekod so se lahko prek Partizana ukvarjali tudi z drugimi dejavnostmi.« Po njegovem mnenju tudi ime Partizan še zdaleč ni sporno, čeprav so ga nekateri opustili. Poudaril je, da so bila društva, čeprav so delovala v enostrankarskem sistemu, demokratična: »Gojila so vrednote, ki so bile tudi sokolske. Vzajemnost, solidarnost, spoštovanje, bratstvo in enakost so šli naprej skozi Partizanovo zgodbo. Včasih imam občutek, da se s pretirano rekreacijo to izgublja. Rekreacija je zelo individualna, medtem ko organizirana vadba zahteva čisto drugačen pristop. Rekreacija je na trenutke tudi potrošništvo.«
Crnek pa je prepričan, da bodo športna društva preživela. »Slovenci smo narod društev. Imamo jih več kot 25.000, od tega 7500 športnih.« Sam je prepričan, da Športna unija Slovenije, ki vodi več različnih športnih programov, najbolj množičen je Veter v laseh, ima prihodnost. Tudi zaradi sokolskih temeljev sodelovanja, spoštovanja in prijateljstva.
Praznovanje
Na prireditvi ob 70. obletnici obstoja so podelili tudi spominske plakete predsednikom oziroma predstavnikom društev z dolgoletno tradicijo, ki so nasledniki starih partizanskih društev ali pa ta imena še imajo. Nagrajeni pa so bili tudi posamezniki, ki so pomembno prispevali k razvoju in delovanju TVD Partizan Slovenije. Nagrajeni so bili Dragica Bužga, Mile Ogrin, Tone Florjančič in Silvo Kristan.
