Smučarski vlak, ki ni nikoli prispel na cilj
Na današnji dan pred dvajsetimi leti je bil avstrijski ponos prizorišče velike tragedije, ki je vzela 155 življenj.
Odpri galerijo
Več kot tisoč smučarjev in deskarjev je 11. novembra 2000 nestrpno pričakovalo odprtje smučarske sezone, a se je vožnja iz vasice Kaprun do ledenika v jutranjih urah sprevrgla v tragedijo. FOTO: Reuters
Dvanajst preživelih in kar 155 mrtvih, med njimi štirje Slovenci, je tragična bilanca nesreče zobate železnice v avstrijskem smučarskem središču Kaprun, ki se je zgodila pred natanko 20 leti. Moderna smučarska povezava je bila do tistega dne avstrijski ponos.
Več kot tisoč smučarjev in deskarjev je 11. novembra 2000 nestrpno pričakovalo odprtje smučarske sezone na ledeniku Kitzsteinhorn, kjer je v nekoliko okrnjeni obliki mogoče smučati vse leto. A se je vožnja iz vasice Kaprun do ledenika v jutranjih urah sprevrgla v tragedijo, kakršne ne pri severnih sosedih ne v Evropi ni bilo več desetletij.
Od vznožja do ledenika so smučarji lahko izbirali med klasično kabinsko žičnico ali 3,8 kilometra dolgo vožnjo z modernim vlakom, ki je trajala le devet minut. Toda vlak, ki je s spodnje postaje proti vrhu speljal ob 9.02, ni nikoli prišel na cilj.
Zobata železnica je bila prva narejena po takšni tehnologiji leta 1974, pravzaprav je to bil inženirski čudež tistega časa. Povsem so jo obnovili in modernizirali leta 1993. Vlečni sistem je sofisticiran, a hkrati precej enostaven. Šel je skozi enocevni predor, v katerem se je na sredini ločil v dve cevi, s čimer je bil omogočen dvosmerni promet – en vlak je vlekel smučarje proti hribu, drugi v dolino. Sistem je bil avtomatiziran, brez voznika, sprevodniki so upravljali vrata.
Nemec Thomas Kraus je preiskovalcem in medijem takrat povedal, da je kmalu po začetku vožnje zaznal vonj, ki je spominjal na cigaretnega. Ni pa niti slutil, da bo to povzročilo tragedijo in bo zaradi sopotnika, ki je bil tudi prostovoljni gasilec, eden od redkih preživelih.
Ko se je pokazalo, da to ni le vonj cigaretnega dima, in je bilo jasno, da so vlak zajeli ognjeni zublji, je bilo pogubno predvsem to, da je predor deloval kot dimnik, kar je ustvarilo idealne razmere, da je iz malega ognja nastal uničujoč požar ter se je smrtonosen dim nevarno širil.
Najhujšo tovrstno nesrečo v Avstriji in Evropi v zadnjih nekaj desetletjih je, kot je ugotovila posebna preiskovalna skupina, povzročil okvarjen grelnik v spodnji kabini. Ta niti ni bil primeren za takšno napravo in se je pregrel. Ko je nanj kapljalo zavorno olje iz cevi, je iz malega ognja nastal požar, v katerem je izgubilo življenje kar 155 ljudi.
Med žrtvami je bilo 92 Avstrijcev, 37 Nemcev, deset Japoncev, osem Američanov, štirje Slovenci, dva Nizozemca, Britanec in Čeh. Četrtina žrtev je bila otrok in najstnikov. Številne so na podlagi analize DNK identificirali šele več tednov po nesreči.
Dvanajst ljudi se je rešilo iz predora. Vsi so bili v zadnjem delu vagona, kot omenjeno, so poslušali nasvet sopotnika Thorstena Grädlerja. Gasilske izkušnje in nagon so mu narekovali, da morajo bežati navzdol po predoru. Seveda so tudi preživeli trpeli peklenske muke, preden so se rešili, saj so le stežka razbili steklo, ogenj pa je njihov del vagona takrat zajel skoraj v celoti.
Čeprav so dobili svojci žrtev od avstrijske države v poravnavi skupaj skoraj 14 milijonov evrov odškodnine, to ni zacelilo ran. Mnogi so bili razočarani tudi nad sodnim izidom, saj je deželno sodišče v Salzburgu oprostilo vseh 16 obtoženih. Ocenili so, da zakonodaje niso kršili, ker tudi ustreznih predpisov ni bilo. Prav tako takšen požar v vagonu ni bil del možnega scenarija, zato ga inženirji niso mogli predvideti.
Več kot tisoč smučarjev in deskarjev je 11. novembra 2000 nestrpno pričakovalo odprtje smučarske sezone na ledeniku Kitzsteinhorn, kjer je v nekoliko okrnjeni obliki mogoče smučati vse leto. A se je vožnja iz vasice Kaprun do ledenika v jutranjih urah sprevrgla v tragedijo, kakršne ne pri severnih sosedih ne v Evropi ni bilo več desetletij.
Vonj po cigaretnem dimu
Od vznožja do ledenika so smučarji lahko izbirali med klasično kabinsko žičnico ali 3,8 kilometra dolgo vožnjo z modernim vlakom, ki je trajala le devet minut. Toda vlak, ki je s spodnje postaje proti vrhu speljal ob 9.02, ni nikoli prišel na cilj.
Zobata železnica je bila prva narejena po takšni tehnologiji leta 1974, pravzaprav je to bil inženirski čudež tistega časa. Povsem so jo obnovili in modernizirali leta 1993. Vlečni sistem je sofisticiran, a hkrati precej enostaven. Šel je skozi enocevni predor, v katerem se je na sredini ločil v dve cevi, s čimer je bil omogočen dvosmerni promet – en vlak je vlekel smučarje proti hribu, drugi v dolino. Sistem je bil avtomatiziran, brez voznika, sprevodniki so upravljali vrata.
Nemec Thomas Kraus je preiskovalcem in medijem takrat povedal, da je kmalu po začetku vožnje zaznal vonj, ki je spominjal na cigaretnega. Ni pa niti slutil, da bo to povzročilo tragedijo in bo zaradi sopotnika, ki je bil tudi prostovoljni gasilec, eden od redkih preživelih.
Odškodnina, ki ni zacelila ran
Ko se je pokazalo, da to ni le vonj cigaretnega dima, in je bilo jasno, da so vlak zajeli ognjeni zublji, je bilo pogubno predvsem to, da je predor deloval kot dimnik, kar je ustvarilo idealne razmere, da je iz malega ognja nastal uničujoč požar ter se je smrtonosen dim nevarno širil.
Najhujšo tovrstno nesrečo v Avstriji in Evropi v zadnjih nekaj desetletjih je, kot je ugotovila posebna preiskovalna skupina, povzročil okvarjen grelnik v spodnji kabini.
FOTO: Calle Toernstroem/Reuters
FOTO: Calle Toernstroem/Reuters
Najhujšo tovrstno nesrečo v Avstriji in Evropi v zadnjih nekaj desetletjih je, kot je ugotovila posebna preiskovalna skupina, povzročil okvarjen grelnik v spodnji kabini. Ta niti ni bil primeren za takšno napravo in se je pregrel. Ko je nanj kapljalo zavorno olje iz cevi, je iz malega ognja nastal požar, v katerem je izgubilo življenje kar 155 ljudi.
Med žrtvami je bilo 92 Avstrijcev, 37 Nemcev, deset Japoncev, osem Američanov, štirje Slovenci, dva Nizozemca, Britanec in Čeh. Četrtina žrtev je bila otrok in najstnikov. Številne so na podlagi analize DNK identificirali šele več tednov po nesreči.
Dvanajst ljudi se je rešilo iz predora. Vsi so bili v zadnjem delu vagona, kot omenjeno, so poslušali nasvet sopotnika Thorstena Grädlerja. Gasilske izkušnje in nagon so mu narekovali, da morajo bežati navzdol po predoru. Seveda so tudi preživeli trpeli peklenske muke, preden so se rešili, saj so le stežka razbili steklo, ogenj pa je njihov del vagona takrat zajel skoraj v celoti.
Čeprav so dobili svojci žrtev od avstrijske države v poravnavi skupaj skoraj 14 milijonov evrov odškodnine, to ni zacelilo ran. Mnogi so bili razočarani tudi nad sodnim izidom, saj je deželno sodišče v Salzburgu oprostilo vseh 16 obtoženih. Ocenili so, da zakonodaje niso kršili, ker tudi ustreznih predpisov ni bilo. Prav tako takšen požar v vagonu ni bil del možnega scenarija, zato ga inženirji niso mogli predvideti.
