Štiri dni derv sekal, tri dni krumpirov ukapal, en dan pšenize žel
Veliki kmetje na Štajerskem in v Slovenskih goricah so v času avstroogrske monarhije pogosto vodili neke vrste preprosto, ročno knjigovodstvo oziroma zapiske o delavcih, pridelkih, opravilih, zaslužkih in drugem. Pomurski muzej v Murski Soboti jih hrani kar nekaj, v glavnem s konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja. Toda nedavno najdena Gormerkanska kniga Mihaela Hojsa (Michaela Hoisa) iz Potrne/Laafelda pri avstrijski Radgoni je v več pogledih nekaj posebnega in dragocenega.
Že njena starost – gospodar Hojs jo je začel pisati leta 1842, po njegovi smrti je hči Maria zapisovanje nadaljevala do leta 1882 – je izjemna, zgodovinarji in etnologi ne na avstrijski ne na naši strani meje namreč ne poznajo starejšega ohranjenega primerka kmečke gospodarske knjige. Vodena je zelo natančno in sistematično, kar je raziskovalcem dalo veliko gradiva za proučevanje življenja in dela na vzhodnoštajerski kmetiji sredi devetnajstega stoletja. In čeprav je nastajala v Potrni, ki je od razpada Avstro-Ogrske oziroma od konca prve svetovne vojne na avstrijski strani meje, v času njenega pisanja pa je bil v teh krajih uradni občevalni jezik in jezik šolstva izključno nemški, je napisana v slovenščini oziroma v prekmursko-slovenjegoriško mednarečno obarvanem slovenskem jeziku. Da jo je Hojs na začetku pisal v takrat v teh krajih aktualni, a nekoliko prilagojeni dajnčici, pozneje pa v novi gajici in nemški gotici, kaže tudi na to, da je bil razgledan in izobražen.
Naključno odkritje
Knjiga je predsednici kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko Susanne Weitlaner prišla v roke po naključju. Prapravnukinja Mihaela Hojsa Gertrude Zipper ji jo je prinesla s prošnjo, da ji iz slovenščine prevede Pesem od kmetstva ali od kmeta, ki jo je na začetku knjige z lepo pisavo zapisal njen prednik. Sama namreč slovenščine ne obvlada, zadnji od Hojsovih potomcev, ki je še govoril in razumel slovensko, je bil njen sedaj že pokojni brat Walter Kotzbeck, a tudi ta premalo, da bi razumel zapisano. Knjiga, ki so jo ohranjali iz roda v rod, pa jo je vendarle zanimala in z njo tudi zgodovina njenega rodu.
Toda pesem, ki je izvorno delo štajerskega nabožnega in posvetnega pesnika Leopolda Volkmerja, je bila pretrd oreh tudi za Susanne Weitlaner in njeno poznavanje slovenščine, zato je zaprosila za pomoč etnologinjo Pomurskega muzeja v Murski Soboti Jelko Pšajd. Ta je bila nad celotno knjigo navdušena in skupaj sta sklenili, da je vredna znanstvene obdelave z več vidikov. Pšajdova se je lotila etnološkega, mestni zgodovinar iz avstrijske Radgone Herman Kurahs zgodovinskega, Nina Zver z oddelka za slovenistiko na mariborski univerzi pa jezikovnega vidika. Tako je nedavno v založbi društva Člen 7 oziroma Pavlove hiše izšla obsežna dvojezična strokovna publikacija Gormerkanska kniga 1842–1882 kot dragocen zgodovinski vir za vse, ki jih bo v prihodnje zanimala preteklost Radgonskega kota z dolgo pozabljeno slovensko manjšino.
Že naslov Hojsove gospodarske knjige priča o jezikovni in narodnostni prepletenosti teh krajev v preteklosti, kajti besedna zveza gormerkanska kniga je nekakšen slovensko-nemški hibridni izraz za knjigo zapisov, ki jih ne kaže pozabiti – »merken« v nemščini pomeni pomniti, zapomniti si.
Hojsovo utrjevanje slovenstva
Skupna ugotovitev raziskovalcev je, da je knjiga zelo redek in dragocen dokument. V Hojsovem času je bil namreč jezik pisnega sporazumevanja, tiskanih knjig, uradov, dopisovanja in višje izobrazbe v vsej habsburški monarhiji nemščina, slovenščina pa takrat še ni bila razvit, uveljavljen jezik z enotno slovnico, zato je veljala za jezik kmetov, ki so ga uporabljali predvsem v medsebojnem ustnem sporazumevanju. V tistem času so si tudi slovenski izobraženci med sabo dopisovali v nemščini. Hojsovo dosledno zapisovanje v slovenščini in spremljanje razvoja slovenskega črkopisa in pravil sta tako bila posebnost, ki je kazala na gospodarjevo zavestno prizadevanje za razvoj in utrditev slovenskega jezika in slovenstva v krajih, ki so sicer že takrat bili podvrženi germanizaciji. A takrat so bile vasi Radgonskega kota Žetinci/Sicheldorf, Potrna/Laafeld, Gorica/Goritz, Zenkovci/Zelting in Dedonci/Dedenitz še večinsko slovensko govoreče.
Iz analize Jelke Pšajd izhaja, da je bil Mihael Hojs tudi spreten in iznajdljiv gospodar, ki je vodil kmetovanje na 29 hektarih polj, travnikov, gozdov in vinogradov na levem in desnem bregu Mure ter v Prekmurju. Najemal je hlapce in dekle, ki so se razmeroma hitro menjavali, za sezonska dela je najemal tudi dninarje, pogosto iz Prekmurja, in jim plačeval v denarju, pridelkih, z brezplačnim najemom kmetijskih površin ali pa s storitvami oranja ali prevozov. »Ti pervi hlapez Mathias Vretscha (Matija Vreča) me je slüžil od 1. Februarja 1842 do 19. Märza 1843,« je bil na primer prvi Hojsov zapis v razdelku o hlapcih in deklah v njegovi Gormerkanski knigi.
V natančni razpredelnici z evidenco dninarjev in njihovega dela pa je na primer za leto 1845 zapisano, da je Padaritsch Joseph štiri cele dni »derv sekal«, tri dni »kukurze pa krumpirov ukapal«, en dan »lenü pipal«, dva dni »žita žel«, tri dni »pšenize žel«, en dan »otave kosil« in štiri dni »otave grablal«, na koncu pa je gospodar pripisal, da »taberhi tega leta 1845 so zaračunjeni«.
Posebej je vodil razpredelnico o prodaji pridelkov, živine in storitev z naslovom »Odanu blagou«. Leta 1874 je šestnajst vpisov uspešnih prodajnih poslov, od prvega »odan 1 vous veja pa 3 zavečje kože« do vmesnih »odan 1 tele«, »odan 2 polovjaka mošta«, »odan 300 glav zelja« in na koncu spet »odan 2 vuza veja«.
Bil je tudi politično aktiven
Poleg tega, da je bil umen gospodar, je bil zaradi svoje razgledanosti verjetno vaški politik, zaradi slovenske narodne zavednosti pa tudi širše politično aktiven. Tako so raziskovalci ugotovili, da je leta 1848 na Kapeli podpisal peticijo za Zedinjeno Slovenijo. »Mihael Hojs je s podpisom peticije tako odkrito in javno izrazil svoj odnos do slovenstva, svojo porajajočo se slovensko narodnost ... Kot kaže, so slovensko govoreči in pišoči radgonski duhovniki in kaplani znatno vplivali na njegovo porajajočo se slovensko narodnost in slovenski jezik,« pravi Pšajdova.
Nina Zver je z analizo Hojsovih zapisov ugotovila, da je očitno poznal vzhodnoštajerske slovenske tiske, pisane v bohoričici in v dajnčici, da je bil seznanjen tudi z Ahaclovo različico Volkmerjeve Perve pesmi od kmetstva, in s tem potrdila domneve, da so na Hojsa vplivali slovenski narodno zavedni radgonski duhovniki in kaplani. Nenazadnje je obiskoval osnovno šolo v času, ko je v Radgoni kaplanoval Peter Dajnko, velik zagovornik razširjanja slovenske narodne zavesti in slovenskega jezika ter avtor črkopisa dajnčice, v katerem je Hojs zapisoval prvi del zapisov v Gormerkanski knigi.
Društvo Člen 7 rešuje slovenščino pred izginotjem
Pozneje se je zgodovina poigrala s Slovenci v Radgonskem kotu in Hojsova prizadevanja niso obrodila takšnih sadov, kot bi si verjetno sam želel. Že od nekdaj nespoštovan slovenski jezik, pogosto označen kot »Stahlsprache« (jezik za v hlev), je potem, ko je po prvi svetovni vojni nastala nova državna meja med Avstrijo in kraljevino Jugoslavijo na reki Muri in Kučnici, začel pospešeno izginjati. Avstrijske oblasti so si kljub takrat še vedno večinskemu slovensko govorečemu prebivalstvu prizadevale za germanizacijo in prevlado nemškega jezika. Otroci v šoli niso smeli govoriti slovensko, vsi učbeniki so bili v nemščini in vse uradovanje je potekalo le v tem jeziku. Posebno hudo je bilo v časih nacionalsocializma, a tudi po drugi svetovni vojni, ko je Radgonski kot še naprej ostal v Avstriji, se je izrinjanje slovenščine nadaljevalo.
V teh vaseh verjetno nihče več ne bi govoril slovensko, če leta 1988 v Gradcu ne bi ustanovili društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko, ki si odtlej prizadeva za priznanje manjšine v Radgonskem kotu in za ohranitev ali bolje rečeno vrnitev slovenskega jezika v te kraje. V letih, ko jih je na začetku spremljalo tudi močno nasprotovanje, so s strpnim dialogom dosegli priznanje manjšine in to, da je slovenščina na marsikateri šoli izbirni ali obvezni izbirni predmet, prav tako se je je mogoče prostovoljno učiti kot tujega jezika. Dvojezičnega pouka na Štajerskem pa ni, pravi Susanne Weitlaner. »Se pa vsi zavedamo, da je avtohtonih govorcev vedno manj. Naš cilj je, da ohranimo slovenščino na Štajerskem kot jezik soseda in jezik manjšine in da se ga čim več ponudi na štajerskih šolah. Želeli bi si seveda dvojezično ljudsko šolo oziroma dvojezično vertikalo od vrtca in vsaj do konca osnovne šole.«
