Za presežek je potreben tudi pogum

Knjiga Zgodbe slovenske arhitekture prinaša vpogled v razvoj slovenske arhitekture vse do najnovejših projektov.
Fotografija: Arhitekta, pedagoga in publicista Špela Kuhar in Robert Potokar
Odpri galerijo
Arhitekta, pedagoga in publicista Špela Kuhar in Robert Potokar

Kaj imata skupnega gotski biser, bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori in Georg Ludwig von Trapp, resnični vdovec s sedmerico otrok iz muzikala Moje pesmi, moje sanje? Vemo, kateri mož slovenskih korenin je bil glavni arhitekt egiptovskega dvora ali katera stavba nas je vidno umestila na evropski in svetovni arhitekturni zemljevid? To je le nekaj vprašanj, na katera najdemo odgovore med platnicami še svežih Zgodb slovenske arhitekture Špele Kuhar in Roberta Potokarja, ki nikakor nista hotela sestaviti enciklopedičnega pregleda slovenske arhitekture.
 

Zakaj ravno petdeset zgodb?


Potokar: Zato, da bi bilo branja ravno prav, čeprav je na koncu nastalo 480 strani, a od tega več kot 100 strani fotografij. Če bi bila knjiga predebela, je bralci ne bi več hoteli vzeti v roke. Seveda nisva vedela, kaj vse bova vanjo uvrstila. Največja dilema je bila, kako napisati, da bi bila ravno prav strokovna, hkrati pa dovolj berljiva tudi za laike, da bi zvenelo simpatično in bi koga navdušilo, da bi si opisano šel tudi pogledat. Kdor bo knjigo prebral podrobneje, bo dobil lep vpogled v razvoj slovenske arhitekture vse do najnovejših projektov.

Cerkvica Sv. duha na Javorci je bila zgrajena sredi vojne vihre, kar avtorja označujeta kar za čudež pri Zatolminu. Foto Robert Potokar
Cerkvica Sv. duha na Javorci je bila zgrajena sredi vojne vihre, kar avtorja označujeta kar za čudež pri Zatolminu. Foto Robert Potokar


Kuharjeva: O gotiki, denimo, lahko pišeš še in še, a sva se odločila, da naj bralci obdobje začutijo skozi eno arhitekturo, zgodbo Marijine cerkve na Ptujski Gori, vrhunsko delo tega časa pri nas. Kogar bo zanimalo več, bo tako raziskoval naprej. Gledala sva predvsem, da so bile k zgodovinskemu orisu pripete zanimive zgodbe. In da ne bi nizala samo faktografskih podatkov in letnic, sva že v uvodu v zgodbo skušala doseči, da bralca potegne vanjo, kar je oblikovalec knjige Domen Fras rešil tudi grafično.
 

Katere zgodbe in kateri arhitekti še danes ostajajo prezrti?


»Preprosta streha« Otona Jugovca, ki varuje ostaline požgane cerkvice, je drzna, nenavadna arhitektura, ki premore temeljit premislek in je presežek. Foto Blaž Budja
»Preprosta streha« Otona Jugovca, ki varuje ostaline požgane cerkvice, je drzna, nenavadna arhitektura, ki premore temeljit premislek in je presežek. Foto Blaž Budja


Kuharjeva: Gotovo so to povojni arhitekti. Edvarda Ravnikarja bi morebiti ljudje še omenili, a v tem obdobju je bilo še veliko izvrstnih, ki so ustvarjali izjemne stvari: Savin Sever, Oton Jugovec, Edo Mihevc, Stanko Kristl, Ilija Arnautović ... To je bilo herojsko obdobje, čas, ko je bilo treba pokazati, kako socialistični sistem dobro deluje, pri čemer so arhitekti večinoma imeli proste roke. V kratkem času je bilo treba zgraditi ogromno stanovanj ...
 

Pravzaprav so gradili državo.


Kuharjeva: Cankarjev dom, denimo, je projekt, kakršnih bi si želeli tudi danes. Kazal je na zavedanje države, da z arhitekturo postavlja svoje temelje. Arhitekt Janez Lajovic je, kot mi je povedal, leto dni sam risal načrte samo za kranjskogorski hotel Prisank, bil je tudi plačan toliko, da se je lahko posvetil samo temu. To je zdaj misija nemogoče, projekte bi skorajda morali oddati že včeraj. Tudi za gradnjo so si vzeli čas, zato so bili projekti kakovostno zgrajeni.

Potokar: Danes je obdobje socializma zlasti skozi desno politično optiko bolj ko ne kritizirano, toda naš socializem je tudi v arhitekturi omogočil presežke, zanimivo in kakovostno arhitekturo, še zlasti če jo primerjamo s tedanjo v komunističnih državah vzhodnega bloka. Šestdeseta leta so bila pri nas na ravni skandinavske arhitekture.
 

Tudi izmenjav je bilo veliko. Stanko Kristl je povedal, da se je pri načrtovanju ljubljanskega kliničnega centra poučeval o najnovejši bolnišnični arhitekturi na severu Evrope, arhitekta Murgel, zakonca Ivanšek sta živela in delala na Švedskem, izkušnje pa prenesla tudi k nam.


Potokar: Čeprav je bila naša država do neke mere zaprta, so tudi k nam prihajali tuji arhitekti, in zagotovo je to obdobje pustilo zelo močan pečat, čeprav ga zdaj pogosto omalovažujemo.

Spomenik padlim kiparja Janeza Lenassija in arhitektke Žive Baraga nad Ilirsko Bistrico simbolično spominja na podzemeljski kraški svet ali abstraktno na kosti. Foto Robert Potokar
Spomenik padlim kiparja Janeza Lenassija in arhitektke Žive Baraga nad Ilirsko Bistrico simbolično spominja na podzemeljski kraški svet ali abstraktno na kosti. Foto Robert Potokar


Kuharjeva: Tudi nekateri spomeniki narodnoosvobodilnega boja, ki sva jim namenila prostor v knjigi, so vrhunske skulpture. Gradnja v betonu je bila v porastu in je omogočila marsikaj, kar prej ni bilo mogoče, izmojstrili so se tudi gradbeni delavci.
Potokar: Eden od takšnih spomenikov je spomenik padlim kiparja Janeza Lenassija in arhitektke Žive Baraga na Hribu svobode nad Ilirsko Bistrico. Videti je kot izvotlena betonska kocka v velikosti 8 krat 8 metrov, ki lebdi nad krajino. Simbolično spominja na podzemeljski kraški svet ali abstraktno na kosti. Res vrhunsko krajinsko, spominsko in arhitekturno delo.
 

Kaj je tisto, kar naredi neko arhitekturo večno?


Kuharjeva: Eno je tudi pogum. Kar je na Dolenjskem naredil Oton Jugovec, to na videz preprosto streho, ki varuje ostaline od Turkov požgane cerkvice in krasi platnico, je tako drzna, nenavadna arhitektura, ki premore temeljit premislek in presežek. Postavljena le na dva stebra, deluje, kot da prosto lebdi v krajini. Pri nastanku izjemne arhitekture se mora vedno postaviti v vrsto več dejavnikov.

Potokar: Nova stavba gospodarske zbornice bi lahko bila zgolj eden od nagrajenih projektov. Zmagala je skupina ambicioznih mladih arhitektov, ki so imeli tudi srečo, da je projekt šel v realizacijo. Naročnik – tedanji predsednik je bil Jožko Čuk – je arhitekte kljub njihovi mladosti spoštoval in jim omogočil, da so vizijo uresničili. Ali pa lani zgrajena džamija.

Če ljubljanski župan Zoran Janković s svojo ekipo ne bi dodelil parcele in iz Katarja ne bi prišlo skoraj 30 milijonov evrov, je ne bi bilo. Biro Bevk Perović arhitekti​, ki je odličen, je imel tudi srečo, da je projekt šel v realizacijo in bil, čeprav je vmes zmanjkalo denarja, dokončan. Rezultat je presežek, po pomenu zelo primerljiv s stavbo gospodarske zbornice. Zgodb je še veliko.


 

Katere še imate v mislih?


Kuharjeva: Denimo Galerijo Dessa Borisa Podrecce, enega redkih ohranjenih interierjev iz postmodernizma, ki šteje za njegovo prelomno arhitekturo. Toliko je v njej navezav na Semperja, Plečnika ... Pa tudi, kaj je Dessa pomenila za nas, tedaj mlade arhitekte. Zdaj je poplava informacij na internetu, so tuje revije, takrat tega ni bilo, v Dessi pa smo lahko slišali velike zvezdnike, Davida Chipperfielda, Petra Zumthorja. Arhitekta Andrej Hrausky in Majda Cajnko, ki sta vodila Desso, sta bila prava človeka na pravem mestu, ki sta naredila velike premike v arhitekturni stroki.

Galerija Dessa Borisa Podrecce je eden redkih ohranjenih interierjev iz postmodernizma, ki šteje za njegovo prelomno arhitekturo. Foto Damjan Gale
Galerija Dessa Borisa Podrecce je eden redkih ohranjenih interierjev iz postmodernizma, ki šteje za njegovo prelomno arhitekturo. Foto Damjan Gale


Potokar: Izjemna je tudi zgodba cerkvice Sv. duha na Javorci, ki so jo zgradili sredi vojne vihre v zaledju soške fronte. Ali pa propadajoča vila Rafut v neoislamskem slogu na robu Nove Gorice, ki se ji s kulturno prestolnico leta 2025, kot kaže, obetajo lepši časi. Načrtoval jo je Anton Laščak, do nedavnega skorajda neznan arhitekt, ki je ustvarjal v Aleksandriji, Kairu in Istanbulu.
 

V tujini so delali tudi Plečnik in Fabiani pa Viktor Sulčič v Argentini. Tudi njim ste namenili poglavje. Kdo poleg Borisa Podrecce in Borisa Bežana danes ustvarja v tujini?


Potokar: Res je, med mlajšimi arhitekti posebej omenjava Borisa Bežana, ki ne ustvarja samo v Španiji, temveč tudi na Finskem, Norveškem in v Mehiki. V ospredju so še Sadar + Vuga in Bevk Perović arhitekti z deli v Belgiji, pa studio Ofis s študentskimi bloki v Parizu in stadionom v Belorusiji. Birojev je kar nekaj.

Propadajoči vili Rafut na obrobju Nove Gorice se s kulturno prestolnico leta 2025 morda vendarle obeta novo življenje. Foto Špela Volčič
Propadajoči vili Rafut na obrobju Nove Gorice se s kulturno prestolnico leta 2025 morda vendarle obeta novo življenje. Foto Špela Volčič

 

Med epidemijo je središče našega življenja postal dom, a prav pri sodobnih večstanovanjskih zgradbah se kaže najmanj ambicij in premisleka. Zaradi podiranja enodružinskih hiš izginjajo soseske, kakršna je ljubljanska Rožna dolina.


Potokar: Da, tudi o tem govoriva, nekaj presežne javne arhitekture je, ampak na žalost se je večstanovanjska gradnja marsikdaj zreducirala na ceno kvadratnega metra in na izkoristek parcele, ki pa tega dostikrat ne omogoča.

Kuharjeva: Ko so v Rožni dolini nastajale hiše in vile, ki jih zdaj podirajo, so na veliki parceli poleg hiše imeli lep vrt, zdaj pa parcelo pozidajo od roba do roba, v hiši pa šest stanovanj. Brez zelenja, ki je na takšni lokaciji pravzaprav največja vrednota. Tudi s koronavirusom smo vsi postavljeni pred preizkušnjo, kar bo vplivalo na zasnovo stanovanj v prihodnosti. Če ne drugega, bodo morala imeti dovolj velike balkone ali terase, da bo mogoče živeti tudi zunaj. In možnost zaprtega intimnega prostora za vsakega družinskega člana.

Preberite še:

Komentarji: