Zdravnica, ki ne reče: To je samo faza, to bo minilo

V Ljubljani je odprla prvo in edino zasebno pediatrijo brez koncesije. Pozornost namenja celostnemu zgodnjemu razvoju otroka.
Fotografija: Tina Božičnik ugotavlja, da sta osebni stik in pristop, ne glede na vse, pri obravnavi otrok še vedno ključna. FOTO: osebni arhiv
Odpri galerijo
Tina Božičnik ugotavlja, da sta osebni stik in pristop, ne glede na vse, pri obravnavi otrok še vedno ključna. FOTO: osebni arhiv

Pediatrinja Tina Božičnik, ki je svojo strokovno in poklicno pot začela v Zdravstvenem domu v Mariboru, se je zaradi lažjega usklajevanja med poklicnim in družinskim življenjem odločila, da v Ljubljani odpre zasebno ambulanto brez koncesije. Razlog za samostojno pot sicer ni bil samo v osebni odločitvi, odločilen je bil tudi, kot pravi sogovornica, skopo omejen čas, ki ga ima zdravnik za pacienta v zdravstvenem sistemu. Božičnikova je letos prejela priznanji moja zdravnica leta 2021 in moja pediatrinja 2021. Bralci so sicer glasovali med 2000 zdravniki.

»V otroški posvetovalnici, ki je zame od nekdaj najlepši del delovnega dneva, sem že pred leti opazila, da je lažje najti izvor težave, če sem imela več časa za pogovor s starši in navezovanje stika z otrokom. To je bilo zelo redko, saj je treba na dan pogledati določeno kvoto otrok.« Prek te izkušnje je ugotovila, da sta osebni stik in pristop, ne glede na vse, ključna. »Nekaj je o nečem brati, nekaj čisto drugega pa se je o vseh tegobah pogovoriti z nekom, ki ima znanje in izkušnje,« pove in doda, da kolikor je otrok, toliko je različnih zgodb. Ker po naravi ni naklonjena posploševanju, se zaveda, da je največ, kar lahko kot zdravnica da, to, da se bolj podrobno, iz oči v oči, posveti staršem in otrokom. Na ta način se tudi zgodbe začnejo pisati v novi luči.

Tina Božičnik FOTO: osebni arhiv
Tina Božičnik FOTO: osebni arhiv

V poplavi informacij, pravi sogovornica, si starši velikokrat ustvarijo mnenje in se ga oprimejo, čeprav je popolnoma napačno. »Starši bi morali bolj slediti otrokom kot pa temu, kar je napisano na spletu in forumih. Mislim, da bi morali bolj poslušati svojo intuicijo, in če menijo, da nekaj z otrokom ni v redu, poiskati strokovno pomoč.«

Daljše obravnave

V nekaj mesecih, odkar ima v Ljubljani zasebno pediatrično ambulanto, ima termine zasedene dva meseca vnaprej. Ukvarja se z vsemi, ki želijo osebno obravnavo. Veliko se ukvarja z dojenčki na daljših obravnavah, ki jih v posvetovalnicah v zdravstvenih domovih zaradi načina dela ne dobijo.

»Na ta način obdelamo vse skrbi, ki jih imata starša, posvetimo se mamici, njenemu počutju, strahovom, pogledamo odnos z otrokom, dojenje in prilagodimo obravnavo potrebam staršev in otroka. K meni pridejo po strokovni nasvet in želim, da imajo občutek, da so prišli do nekoga, ki si bo vzel čas in prisluhnil.«

Veliko se ukvarja z dojenčki, ki jočejo, imajo težave z dojenjem, kolikami ali zavračajo lego na trebuhu, ter z otroki z motnjami senzorike, nudi podporo družinam, ki se srečujejo z izzivi vzgoje in razumevanja otrok. »Vse te težave se začnejo kazati že zelo kmalu po rojstvu. Tudi sama sem mama deklice, ki je imela podobne težave. K sreči nama jih je uspelo premagati. Na začetku sem bila izgubljena in nisem vedela, kako ji pomagati, kljub svoji izobrazbi. Ko se ti to dogaja kot pediatrinji, je zelo hudo. Vedno rečem, da me je vse, kar vem o pediatriji, naučila prav ona. Tako kot sem tudi sama kdaj kateri mamici morda prehitro rekla: 'To bo minilo, to je samo faza,' ali pa kot kdo drug reče in kar najbolj boli: 'Vaš otrok je trmast ali razvajen.'«

Božičnikova je pri opazovanju svojega otroka videla vzporednice z drugimi, ki so prihajali k njej v ambulanto, in za katere je uveljavljeno prepričanje, da gre samo za fazo, ki bo minila. »Nekateri otroci z motnjo senzorike ne jedo, ker jih moti občutek hrane v ustih, druge otroke moti zvok, dotik. Vsem je skupno, da kot dojenčki veliko jokajo in so zelo naporni otroci.«

Zaspančki, dojenje na zahtevo

Najhuje je, pravi sogovornica, ko ti v takšnih primerih, ko kot mama čutiš, da se s tvojim otrokom nekaj nepravilnega dogaja, nekdo med vrsticami reče, da materinstvo pač nista samo med in mleko. Znak za pozornost je po besedah Božičnikove lahko že marsikaj, težave z dojenjem, krči oziroma kolike. Opozori tudi na tako imenovane zaspančke, ki se zelo malo dojijo in takoj zaspijo, kmalu pa ponovno zahtevajo dojenje. Tudi dojenje ves čas kaže, da nekaj ne poteka, kot bi moralo, kljub temu da, kot pravi, je zelo pomembno in prav, da se otrok doji na zahtevo. »Drži, da bo enkrat pojedel več, drugič manj. Tudi odrasli ne pojemo zmeraj enake količine. Vendar moramo tukaj zelo paziti, da ne začnemo normalizirati patologije. Z drugimi besedami, da ne mešamo normalnega dojenja na zahtevo s tem, da se vseeno nekaj dogaja. Velikokrat slišim, da mamice poiščejo pomoč, ko je sesalni refleks sicer prisoten, vendar morda ni dovolj učinkovit, da otroku omogoči kvalitetno hranjenje. Tak otrok se hitro utrudi, zaspi, nato pa lahko že po nekaj minutah zahteva ponovno dojenje, ki spet traja le nekaj minut, in tako v nedogled. Pogosto je razdražljiv, ima zelo kratke spance, hude kolike. Skratka, zelo naporen dojenček, ki mu velikokrat ustreza le to, da je na rokah.«

Tina Božičnik je letos prejela priznanji moja zdravnica leta 2021 in moja pediatrinja 2021. Bralci so sicer glasovali med 2000 zdravniki. FOTO: Jure Makovec
Tina Božičnik je letos prejela priznanji moja zdravnica leta 2021 in moja pediatrinja 2021. Bralci so sicer glasovali med 2000 zdravniki. FOTO: Jure Makovec

Po njenem mnenju mamice velikokrat slišijo, da je to zaradi tega, ker so ga razvadile. »Ker sem to doživela, lahko rečem, da to ne drži. Tak otrok je miren včasih le nekajkrat v vsem dnevu. Imajo odstopanja tudi pri dojenju: med podoji ni daljših počitkov, dojenje zavračajo, lahko tudi cmokajo, mleko se jim pogosto zaleti ... Nekateri otroci prve tri mesece ves čas kričijo. Otrok s tem kaže, da se mu nekaj dogaja. Marsikaj je lahko, velikokrat je na srečo le to, da je mamica preutrujena, otrok pa prek mleka uživa njen stresni hormon, kar vodi v začaran krog.«

Možgani se oblikujejo skozi gib

Božičnikova posebno pozornost namenja tako celostnemu zgodnjemu razvoju otroka kot tudi kvaliteti zdravja in bivanja celotne družine. »Možgani se pospešeno razvijajo v prvem letu starosti. Enako se dogaja z motoričnim razvojem. Možgani so glavna komandna točka našega telesa. Stvari procesirajo tako, kot jih. Zato je treba pogledati, zakaj nekateri otroci poudarjeno zaznavajo nekatere stimuluse, kot je dotik ali zvok, zakaj njihovi možgani zaznavajo stvari drugače, pretirano, in kaj je tem otrokom skupno. Če povem zelo posplošeno, se možgani evolvirajo prek gibanja, modelirajo se z vsakim mejnikom v gibanju. Ljudje imamo najbolj kompleksno razvite možgane in se tudi najbolj kompleksno gibljemo.« Razvojne mejnike poznamo vsi, posebej pediatri, sogovornica pa se je pri svojem otroku začela spraševati, zakaj nenadoma, ko jih otrok ne dosega ali preskoči, niso več pomembni in ali imajo otroci s podobnimi težavami podobno zgodovino tudi kar se tiče motoričnega razvoja.

Njeno poslanstvo je opozoriti na pomen zgodnjega odkrivanja neravnovesja, ki se pri otrocih začne kazati že zelo zgodaj. »Ko se pogovarjam z mamicami otrok z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, disleksijo ali avtizmom, celo shizofrenijo, pri vseh najdemo podobne znake, ki so se začeli kazati že zelo zgodaj; težave z dojenjem, motoričnim razvojem in preskakovanjem razvojnih mejnikov.«

Glede porasta primerov otrok z motnjo hiperaktivnosti in pozornosti, avtizma ipd. je po njenem mnenju opaziti tako porast na nivoju prevalence in incidence. »Zagotovo je večje število tudi zaradi boljše diagnostike. Pomembno vlogo pa igrajo tako geni kot okolje, na kar zelo vpliva sodobni način življenja, prepleten s tehnologijo. Ena izmed študij, ki je bila objavljena v American Journal of Medical Genetics, je pokazala, da je od pet do 15 odstotkov avtizma genetskega, sindromskega. Torej geni igrajo vlogo, igra pa jo tudi okolje. Epigenetika kaže na to, da okolje lahko zelo vpliva na to, kako se obnašajo naši geni.«

Komentarji: