Arktika, svetovno vroče območje, in Slovenija

Kot študent na Aljaski, največji ameriški zvezni državi, redko srečam rojake. To seveda ni presenečenje. Pred dvema letoma, ko sem se selil na sever, sem se zavedal, da se nisem odpravljal v Cleveland. Kljub temu pa Aljaska oziroma območje, kjer se nahaja, Arktika, zanima našo vlado. Letos julija se slovenski veleposlanik v Washingtonu, Iztok Mirošič, drugo leto zapored odpravlja na konferenco na temo arktične varnosti, Arctic Encounter, v aljaškem mestu Anchorage. Mislim, da ni treba razlagati, da Slovenija ni arktična država. Ampak zakaj torej vlada vlaga v dolga potovanja na sever?

Odgovor ni preprost. Arktiko sestavlja osem držav. To so ZDA z Aljasko, Kanada, Danska z Grenlandijo, Islandija, Norveška, Švedska, Finska in Rusija. Te države so vključene v Arktični svet (Arctic Council), medvladno organizacijo, namenjeno trajnostnemu dialogu o cirkumpolarnem severu. V svetu pa so poleg naštetih osmih držav ter staroselskih združenj tudi opazovalne zunajregijske članice, vključno z večjimi gospodarstvi, kot so Kitajska, Indija, Združeno kraljestvo in Nemčija. Arktika postaja vse bolj vroče območje – ne samo zaradi podnebnih sprememb, temveč tudi zaradi pestrega geopolitičnega dogajanja.

Sever je namreč bogat z naravnimi viri. Zgodovinsko sta bila v ospredju vedno nafta in zemeljski plin. Danes pa so še posebno pomembni kritični minerali, uporabni za razvoj hitrorastočih energetskih tehnologij. Vsekakor ni naključje, da predsednik ZDA, Donald Trump, poskuša kupiti oziroma okupirati Grenlandijo, de facto staroselsko deželo, ki ima precejšnje zaloge želenih virov, ti pa zaradi hitrega taljenja ledene plošče postajajo vse bolj dostopni.

Čeprav se zdi, da ameriško vlado bolj zanimajo tuja ozemlja, ima Aljaska prav tako pomemben politični značaj. Aljaško ozemlje je od najbližjega ruskega kopnega oddaljeno le 88,5 kilometra. Po začetku vojne z Ukrajino so se na območju Beringovega preliva, med ZDA in Rusijo, povečala trenja in projiciranje obrambnih moči. V zadnjih letih so bili Aljaščani na vzhodni obali priča izkazovanjem ruskih in kitajskih obrambnih plovil. Kitajska samo sebe prepoznava kot »državo blizu Arktike«, zato da bi izkazovala avtoriteto v regijski politiki, čeprav ta izraz ni splošno priznan. Arktika je tako za Rusijo kot Kitajsko poleg energetskega vidika pomembna zaradi trgovskega razvoja, saj državi skupaj snujeta načrte za novo, ladijsko »ledeno svilno pot«, ki naj bi zmanjšala odvisnost od Sueškega prekopa.

Kljub temu da Slovenija ni niti gospodarska niti vojaška velesila, vlada Arktiko vidi kot strateško pomembno. Ko se je veleposlanik Mirošič omenjene konference udeležil prvič, je izpostavil slovensko podnebno in vodno diplomacijo v okviru Evropske unije, Severnoatlantskega zavezništva in nestalnega članstva v Varnostnem svetu Združenih narodov. Slovenska vlada priznava svojo občutljivost v zvezi s podnebnimi spremembami in opozarja na to, da premiki, ki se dogajajo na Arktiki, tam ne ostanejo, ampak vplivajo na preostale, južne pokrajine. Arktiko poleg Antarktike pogosto označujemo kot »zemeljski hladilnik«, saj zaradi večje prisotnosti kriosfere oziroma ledu in snega odbija sončno svetlobo in pomaga ohranjati nižje temperature na zemeljskem površju. Posledice taljenja so obsežne, saj se Arktika segreva skoraj štirikrat hitreje od globalnega povprečja. Arktični zračni tokovi prav tako vplivajo na vremenske pojave po svetu, vključno s poplavami in mrazom v nižjih pasovih.

Tudi če Slovenija nima potenciala za večji vpliv na arktično obrambno in gospodarsko politiko, obstaja področje, v katero bi država lahko investirala več časa in sredstev. To je znanstvena diplomacija. Organizacije, kot je Mednarodni odbor za arktično znanost (International Arctic Science Committee), povezujejo znanstvenike z vsega sveta, ki se ukvarjajo z raziskovanjem fizičnih sprememb, povezanih z arktičnim in subarktičnim terenom. Eno od glavnih raziskovalnih področij je omenjena kriosfera, katere primeri so, med drugim, ledeniki, večni led, snežne odeje in zamrznjeno morje.

Slovenci, prebivalci najvzhodnejše alpske države, se zavedamo negativnih posledic podnebnih sprememb na kriosfero. Na področju raziskovanja kriosfere je aktivnih kar nekaj ustanov, vključno z Geografskim inštitutom Antona Melika, ki stalno opazuje in raziskuje spremembe na Triglavskem ledeniku ter ledeniku pod Skuto. Raziskovanje kriosfere tudi že več let podpirajo pri Slovenskem združenju za geodezijo in geofiziko, na Geodetskem inštitutu Slovenije, Institutu Jožef Stefan in drugi.

Kljub temu da smo majhen narod, je nedvomno, da imajo naši znanstveniki zmožnost in znanje, da pripomorejo k mednarodnim projektom, ki se tičejo Arktike in Subarktike. Spremembe, ki se dogajajo na severu, ter njihovi vplivi na prebivalstvo so primerljivi s temi, ki jih videvamo doma. Ne nazadnje krajše zime in pomanjkanje snega negativno vplivajo na sezonsko, smučarsko gospodarstvo, konkreten del naše kulturne identitete.

Tudi če se sprva zdi, da Slovenija nima nič skupnega z arktično regijo, je pomembno, da to, kar se dogaja na severu, spremljamo skozi večslojno lečo. Pozdravljam veleposlanikov ponovni obisk Aljaske in nadaljevanje dialoga o tem, kako lahko majhna nearktična država, kot je Slovenija, vpliva na izboljšanje fizičnih in političnih razmer na severu in posredno tudi jugu. Hkrati ga pozivam, da v svojo agendo umesti načrt za več mednarodnega vključevanja slovenske znanosti na področju kriosfere in s tem pripomore k njenemu napredku.

***

Juš Tavčar, magistrski študent na Aljaski.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.