Frančišek, nacionalistični kult MAGA in prihodnost demokracije

Težko si je zamisliti pomensko in simbolno bogatejši dogodek, kot je bilo nedavno srečanje ameriškega podpredsednika J. D. Vancea s papežem Frančiškom le dan pred njegovo nepričakovano smrtjo. V tem srečanju, ki je papeža gotovo moralo tudi človeško in duhovno obremeniti, sta namreč trčila dva docela nasprotna svetova: na eni strani svet Frančiškove osebne in tudi institucionalne vere v tisto, kar bom sam pozneje razumel z izrazom »postkrščanstvo«, ter na drugi strani svet psevdoreligije ameriškega gibanja oziroma političnega in nacionalističnega kulta MAGA, ki jo poleg ameriškega predsednika seveda simbolizira tudi J. D. Vance.

Ker živimo v svetu, kjer narativ krščanskih idealov in izročila, temelječega na evangelijskih naukih ponižnosti, sočutja in nenasilja, nikakor ni več nekaj samoumevnega in kjer vodilni tehnološki oligarh Elon Musk (ali kar »Leonardo da Vinci 21. stoletja« – le da to seveda žal ni) razglaša empatijo in s tem kar celotno večtisočletno skupno izročilo nanosov etičnega smisla človeške civilizacije za največjo oviro zahodnega sveta, je premislek o notranji logiki opisanega srečanja več kot potreben.

Živimo namreč v svetu, v katerem je mogoče, da ameriški predsednik predlaga in celo objavi video o tem, da bi Gazo spremenil v mondeno letovišče, kjer bi se sončil in ki bi bilo poimenovano po njem; bilo bi zgrajeno kar na številnih nepokopanih truplih otrok, žensk in moških – in kljub ogorčenju večine sveta se njegovi somišljeniki ne morejo kritično odzvati na to idejo, do katere se zaradi njene skrajne nepietetnosti in radikalne ignorance do temeljnih vrednot človeštva etika sploh ne more opredeliti.

Četudi imamo lahko zelo različna mnenja o razlogih za katerikoli sedanji konflikt, vojno ali svetovno migracijsko krizo, je vsemu nekaj vendarle skupno: za kristjane in za vse ljudi, ki imajo čut za sočloveka, je preprosto nesprejemljivo vedeti, da je, denimo, od leta 2014 na poti čez Sredozemsko morje v Evropo umrlo več kot 30.000 ljudi (med njimi so bili številni otroci), od katerih premnogi nikoli ne bodo ne najdeni ne identificirani in pokopani.

Človeštvo je v tisočletjih svojega obstoja zato razvilo številne mehanizme spopadanja z zlom, nesrečo in trpljenjem, in krščanstvo je v tem smislu z Jezusovim prihodom in naukom pomenilo radikalni prelom v zahodnem in bližnjevzhodnem svetu – v smeri usmiljenja, ljubezni do slehernika ter sočutja s trpečimi in revnimi. V obdobju nacistične Nemčije smo videli, kakšno uničenje se zgodi, ko so te etične vrednote suspendirane in ko jih nadomesti politična ideologija, temelječa na narodu, krvi, vojni in prevladi.

Danes stojimo pred velikanskimi izzivi, saj se ne zdi več samoumevno, da bo še na razpolago kritična masa posameznic in posameznikov, ki se bodo sposobni boriti za te vrednote, jih bodo razglašali, o njih učili svoje otroke in jih širili v svojem delovanju. Zaradi neverjetnega razvoja in morda celo postopne prevlade umetne inteligence nad našimi življenji in zaradi izjemnih pritiskov tako (tehno)kapitala kot tudi okolnega sveta (informacijska doba nam dobesedno ne pusti več dihati in razvijati etičnih in širše humanističnih kompetenc, ki so za razvijalce teh produktov seveda tudi docela odvečne) se želi tudi vse bolj utišati kritične in razmišljujoče humanistične vede. D

a bi se utelesila, namreč etika potrebuje človeka iz mesa in krvi, nekoga, ki razume, kaj pomeni dotakniti se sočloveka, ki vidi realno trpljenje (in ne le različne hipne simulakre le-tega), ki se o tem zna pogovarjati, premišljevati in delovati.

Lenart Škof FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Zgodovina je pokazala, da je mesto uresničevanja in nenehne rasti teh vrednot lahko edino najti v neki obliki demokracije, ki jo seveda lahko vidimo kot še tako nepopolno, vendar tudi v takšni obliki neskončno presegajočo sleherno diktaturo, utemeljeno na moči, nasilju ali prevladi enega ali peščice vladajočih nad drugimi.

Demokracija namreč ni le sistem dogovornega sodelovanja med državljani na podlagi sistema zavor in ravnovesij (ki so sicer na prvi bojni črti tudi danes, ko se v ZDA napada 250-letna tradicija ameriške demokracije), je še veliko več od tega: demokracija je kultura sobivanja, rastoča skupnost, ki ne temelji na laži, temveč na zaupanju in nečem, kar bi lahko poimenovali kot njeno inherentno »etično jedro«: namreč, da obstaja neki v skupnosti zavarovani in za zlo in hudo nedotakljivi prostor, ki je kot zatočišče za vse tiste, ki se sami bodisi ne (z)morejo braniti bodisi v njej sami preživeti.

Seveda so se zgodovinsko (žal) preštevilne Cerkve in religijske skupine znašle na nepravi strani te enačbe in so – docela v nasprotju z etičnimi ideali ljubezni, sočutja in ponižnosti, ki bi jim morale slediti – oholo in brezbrižno ter hkrati preračunljivo sodelovale v različnih ideoloških in političnih bojih in s tem zanikale svojo lastno etično substanco. S tem so zapadle isti logiki in se odvrnile od religije kot ideje in ideala povezanosti in solidarnosti.

Tu se zdaj pokaže celotni obseg na začetku omenjenega srečanja med pokojnim papežem Frančiškom in kontroverznim ameriškim podpredsednikom. Frančišek je v svojih prizadevanjih utelešal tisto, kar sam imenujem z izrazom »postkrščanstvo«. V svojem delovanju je izkazoval preproste, a žal velikokrat pozabljene elemente Jezusovega nauka, ki so pod tisočletnimi institucionalnimi ali dogmatskimi nanosi postajali vse bolj nejasni in zabrisani in jih je bilo treba oživiti.

Izkazoval je preprosto resnico, da nikogar ni mogoče označiti za slabšega, manj vrednega ali kakor koli nesprejetega le zato, ker morda ne živi na enak način kot ti. Ne potrebuješ veliko empatije, da ubesediš preprosto resnico, ki bi jo podpisal tudi moj učitelj (in morda zadnji veliki ameriški filozof) Richard Rorty, da namreč niso pomembne razlike med heteroseksualci in homoseksualci, med kristjani in muslimani (ali pripadniki drugih ver) in tako dalje: vse te razlike naj rajši izginejo ob spoznanju, da nam je vsem skupno prizadevanje za izgradnjo boljšega sveta, najprej med nami, potem pa tudi med narodi ali državami, verstvi in celo civilizacijami.

In, če spet parafraziram Rortyja, veliko bolj kot razlika med gejem in negejem (ali katolikom in protestantom, kristjanom in muslimanom in tako dalje) nas mora zanimati to, kako posamezniki v svojem življenju razumemo svoje poslanstvo kot bitja, ki vendarle imamo v sebi neverjetno sposobnost sočutenja – če to le hočemo in zmoremo. Še nekaj je vedel Frančišek (to je izpričeval tudi zgodnji Marx in morda zato ta latinskoameriški papež ni bil tako priljubljen med kleriškimi elitami …): da razlika med bogatimi in revnimi ni le ekonomska, temveč je tudi in predvsem etična razlika – in da prav zato ta razlika zadeva samo bistvo našega obstoja kot skupnosti in od nas zahteva največjo pozornost. Revščina zadeva samo bistvo človeka: pomeni dostop do hrane, doma, dostojnega dela, varnosti in polne identitete (ali dostojanstva) slehernega človeškega bitja. Svet je vreden le toliko, kolikor so vredni njegovi reveži, in to je eno izmed Frančiškovih najmočnejših izročil.

Spoštovanje vsega, kar živi od zraka

Frančišek je s svojimi prelomnimi odločitvami gotovo naletel na številne ovire, in tistim, ki bolj podrobno opazujemo delovanje Katoliške cerkve, je jasno, da radikalnih, a nujno potrebnih sprememb še ne bo tako kmalu – če omenim le eno, ki je zame (poleg popolnega in dokončnega obračuna s pedofilijo in spolnim nasiljem znotraj Cerkve) morda ključna: to je enakovredna in polna udeleženost žensk v institucionalnem delovanju Cerkve. Sam ne morem ugibati, ali si je intimno tudi Frančišek želel stopiti na tovrstno pot popolne enakopravnosti spolov v Cerkvi (menim, da bi odgovor vendarle lahko bil pritrdilen, saj je na visok položaj v Vatikanu vendarle kot prvi imenoval žensko), vemo pa, da si je za svoj večni počitek izbral Baziliko Marije Snežne, kjer želi biti pokopan »pod senco Marije«.

Ta »matriksialni« ali »maternični« (kot ga imenujem v svoji filozofiji) vidik njegovega nauka pomeni, da se je s celotno svojo osebo postavil na mesto feminilnega in rojstvenega – kot dveh simbolov neskončnega spoštovanja in usmiljenja do vseh otrok, žensk in seveda tudi moških (tudi zato se je leta 2022 ob izbruhu vojne v Ukrajini Frančišek obrnil na Marijino brezmadežno srce in preko nje prosil za mir v Ukrajini in tudi za s strani režima docela uničene ljudi v Rusiji) in tako temu prepogosto marginaliziranemu vidiku dal prednost pred zgodovinsko in institucionalno prevlado maskulinosti. Danes – v svetu, ko se dvomi o empatiji in moči usmiljenja in ko se želi vnovič onemogočati univerze, preganjati drugačnost ter izganjati migrante – je ta misel izjemno pomembna.

Živimo v svetu, v katerem ni več samoumevno, da se bo med nami lahko ohranilo mogočno izročilo humanosti, umetnosti in z njima povezane družbene morale. Demokracija bo ogrožena, če ne bo dobila našega glasu – na različne in mnogovrstne načine (skozi proteste in aktivizem ali pa molitve in kritične premisleke), ki pa jim je vendarle skupna ena misel: da etična brezbrižnost, politična ali socialna okrutnost, sovraštvo do drugih (političnih ali idejnih nasprotnikov, migrantov ali kogar koli) in laž ne morejo biti vladarice vsega sveta. Vodilni predstavniki in ideologi gibanja MAGA se kot samooklicani kristjani žal brezsramno utapljajo v njih in morda trenutno edina dobra novica med nami je, da je svet to v veliki meri že spregledal in spoznal. In naša naloga je, da v duhu izročila humanosti in Frančiškove etike varujemo in negujemo etično srce demokracije.

***

Dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske in religijske študije ZRS Koper in dekan Fakultete ISH na Univerzi Alma Mater Europaea.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.