Bomba na ustavnem sodišču

Medtem ko spremljamo dnevnopolitična prerivanja v eni najbolj plehkih kampanj v zgodovini, na ustavnem sodišču tiktaka tempirana bomba.

Ustavni sodniki so pred meseci sprejeli v presojo pobudo o ustavnosti volilnega sistema. Da razumemo kontekst, moramo film zavrteti nazaj. Leta 2000 je parlamentarna večina z ustavnim amandmajem zaobšla razsodbo ustavnega sodišča, ki je velevala uzakonitev dvokrožnega večinskega sistema. Manever je zahteval dvetretjinsko večino in med pogajanji okoli formulacije sprememb sta bili sprejeti dve novi določili. Prvo je bilo dvig volilnega praga na štiri odstotke (ironija je, da je pri tem vztrajala tedaj največja poslanska skupina, SLS, ki je prav zaradi te spremembe štirinajst let kasneje izpadla iz parlamenta). Drugo je bilo določilo, da imajo »volivci odločilen vpliv pri izbiri poslancev«. Čeprav je sprememba implicirala okrepitev vloge državljanov pri izvolitvi svojih predstavnikov (podobno kot velja pri evropskih volitvah), potrebne spremembe zakonodaje nikoli ni bilo. Določilo je ostalo mrtva črka na papirju. Vsaj do zdaj.

Oktobra lani je državni svet volilno zakonodajo dal v ustavno presojo. Po dveh desetletjih spodletelih reform (predlog, po katerem naj bi volilne okraje nadomestili s preferenčnim glasom in s tem ugodili duhu ustavnega določila, je v državnem zboru dvakrat pogorel) se je vroči kostanj znašel pred ustavnimi sodniki. To razumljivo ni sprožilo večjega zanimanja javnosti, saj gre za »tehnikalije« brez neposrednega vpliva na življenje ljudi. Toda vmes sta se zgodili razsodbi glede referendumske zakonodaje – in najbolj pozorni politični opazovalci so zastrigli z ušesi. Kaj bi se zgodilo, če bi ustavno sodišče razveljavilo določila volilne zakonodaje tik pred volitvami? Kaj bi se zgodilo, če bi razsodba padla po volitvah in bi jo katera od strank izkoristila, da bi postavila pod vprašanje legitimnost izida?

Vse to so špekulacije, dejstvo pa je, da je ustavno sodišče v zadnjih letih začelo veliko pogumneje posegati v zakonodajo. In čeprav (kot je nedavno v izvrstni analizi na straneh Dela opozoril Jurij Toplak) na ustavnem sodišču poteka srdit boj med različnimi šolami mišljenja, ne bi bilo prvič, da bi sodniki dali prednost duhu ustave pred črkopravdarskimi interpretacijami.

Volilne zakonodaje se drži nesrečen sloves duhamornega vprašanja politične tehnologije, s katerim se kratkočasijo le specialisti in najbolj goreči politični navijači. Toda njen vpliv na politični sistem je izjemno velik in obratno sorazmeren s pozornostjo, ki mu je posvečena v širši javnosti. Vpliv volilne zakonodaje na politični sistem v Sloveniji je še posebno škodljiv.

Naša volilna zakonodaja je ena najbolj zapletenih, nenavadnih in najmanj logičnih v Evropi in v demokratičnem svetu sploh. Že njena nepreglednost bi bila dovolj velik vzrok za spremembo, saj le redkokateri volivec ve, kako bo njegov glas vplival na sestavo parlamenta. In to ni le zaradi nagonskega odpora, ki ga ljudje čutijo do pedantnosti zakonskih postopkov: tudi mnogi radovednejši volivci pogosto obupajo, da bi razumeli sistem, ki deluje povsem protiintuitivno.

Križ so volilni okraji, ki so tudi tarča ustavne presoje. Hkrati pa so prav okraji tisti vidik volilnega sistema, ki ga ljudje najlažje prepoznajo: kažejo se v obrazih kandidatov, ki se smejijo s plakatov. V nasprotju z volilnimi enotami, ki so le na zemljevid vrisane matematične abstrakcije, ki Sloveniji delijo na osem enako številčnih delov (to, da Zagorje spada pod volilno enoto Novo mesto, Dravograd pa pod Celje, zgovorno priča o njihovi odtujenosti od zemljepisnih realnosti), okraji odražajo območja, s katerimi se ljudje identificirajo. Politične stranke vanje pogosto postavijo kandidate, ki imajo renome v lokalni skupnosti.

In prav tu se skriva prevara. V resnici ne gre za nič drugega kot za vsiljen preferenčni glas. Tako najbolje razložimo obstoječi volilni sistem. Ne volimo za kandidata, temveč za stranko. Glasovi se preštejejo na državni ravni in izračunano število mandatov se nato enakomerno porazdeli po volilnih enotah, pač v skladu z geografsko razdelitvijo glasov; kateri poslanci znotraj enote bodo prevzeli mandat, pa se določa po klasičnem principu preferenčnega glasu. Le da tega ne oddate sami, temveč ga namesto vas določi stranka na podlagi vašega stalnega bivališča. Zato se ne šteje absolutno število glasov za kandidata, temveč razmerje med odstotki med kandidati iste stranke v volilni enoti. Le z veliko mero interpretativne svobode, ki ji je dodan še ščepec cinizma, lahko rečemo, da sistem omogoča »odločilen vpliv volivcev pri izbiri poslanca«.

Sistem pa ni le nepregleden, temveč povzema najslabše vidike proporcionalnega in večinskega. Volivci v posameznem okraju ne morejo odreči podpore poslancu, ki je izgubil njihovo zaupanje (saj je to, ali bo ponovno izvoljen ali ne, v enaki meri odvisno od rezultatov v ostalih desetih okrajih v volilni enoti), hkrati pa vodstva strank ne morejo sestaviti predvidljivih list. Rezultat je »najslabši obeh svetov«: sestava parlamenta je ruleta, ki generira znani problem večinskih sistemov: stranke s pretežno podeželsko podporo (desnica) izvolijo nadpovprečen delež poslancev iz podeželskih okolij in obratno. Stranke tako vse težje nagovarjajo volivce zunaj svojega »trdega jedra«; namesto spopada za sredinsko volilno telo tako dobimo vse večjo polarizacijo in fragmentacijo.

Nadomestitev okrajev s preferenčnimi glasovi bi izboljšala odgovornost poslancev pred volivci in omogočila bolj uravnoteženo zastopanost interesov znotraj poslanskih skupin. Naloga, ki je tolikokrat spodletela strankarski politiki, je zdaj pred ustavnim sodiščem. Za dobro naše demokracije držim pesti, da bo bomba eksplodirala.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta