Čas neodločnosti in malih korakov je minil

Problema prekarnosti ne more urejati ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti samo.
Fotografija: Če ne bomo odločnega koraka naprej naredili zdaj, rinemo stran od vzdržnosti, trajnosti in etičnega vodenja družbe. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Če ne bomo odločnega koraka naprej naredili zdaj, rinemo stran od vzdržnosti, trajnosti in etičnega vodenja družbe. FOTO: Jure Eržen/Delo

Koliko je danes prekarno zaposlenih oziroma kakšen je odtis, ki ga prekarnost pušča na slovenskem proračunu? Odgovora na dani vprašanji nimajo ne na zavodu za zaposlovanje, ne na Sursu, ne na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in ne na ministrstvu za javno upravo. Še celo, če se človek nanje obrne s prijaznim in ne pretirano zahtevnim vprašanjem, kot je: koliko je atipično zaposlenih znotraj državnega sektorja in javne uprave – dobi občutek, da gre za temo, ki se tistih, ki nadzirajo in vodijo trg dela, preprosto ne tiče. Da ni del njihovega temeljnega opisa nalog.

Kronično in ponavljajoče se pomanjkanje podatkov, bi lahko razumeli, če bi pri prekarnosti šlo za problem, ki je tako nejasen in tako neopredeljiv, da se mu preprosto ne da določiti ne repa ne glave. Pa to že dolgo ne drži več. Prekarnost je slovenska stroka namreč povsem jasno in enoznačno opredelila. Definicijo, ki jo je pripravila, je treba zgolj prenesti na raven zakona. Ko to storimo, je mogoče sistematično ugotoviti, koliko zaposlitev po osnovnih kazalnikih ustreza postavljeni opredelitvi. Hkrati pa sprožiti ukrepe za odpravo prekarnih oblik dela.

Če država po tovrstnem ukrepanju kakšnega podatka ne bo imela na voljo, ga ob zakonski opredelitvi lahko do njega pridobi s tem, da od zaposlovalcev, ki so vključeni v takšne ali drugačne aktivne politike zaposlovanja, zahteva odgovore na konkretna vprašanja in jih združi z že veljavnimi bazami podatkov. Gre namreč za skupni interes.

Politične stranke, ki so sestavljale Šarčevo vlado, so odpravo prekarnosti umestile v koalicijsko pogodbo. Niso pa specificirale ukrepov, s katerimi se bodo procesa lotile. Janševa vlada, ki naj bi v sredi mandata prevzela štafeto, pa prekarnosti sploh ni zaznala. Zato je ni vključila niti v osnovni dogovor med partnerskimi strankami. In to kljub dejstvu, da je prav varnost ena ključnih parol sedanjih članic koalicije. In da je po najkonservativnejših ocenah stroke v prekarnih, se pravi zelo nestanovitnih oziroma če želite najnevarnejših delovnih razmerjih danes 250.000 ljudi. 450.000 je takih, ki so s prekarci del istega gospodinjstva.

Črt Poglajen. FOTO: Matej Druznik
Črt Poglajen. FOTO: Matej Druznik

Podobno kot so jasni problemi prekarnosti, so jasne tudi rešitve za njeno odpravo, do katerih smo ob opazovanju dosedanjih poizkusov in slepih ulic odločevalcev prišli znotraj stroke in civilne družbe. Predstavniki strank v šali sicer radi rečejo, da je priprava strategije za ureditev določenega področja zagotovilo za to, da se ne bo zgodilo nič. Je pa prav zaradi tovrstnih šal in zaradi izkušenj, ki jih je imela Medresorska delovna skupina za načrtovanje in izvedbo ukrepov proti prekarnosti, kristalno jasno, da je natančno določena operativna strategija lahko edino zagotovilo za to, da so ukrepi jasni in da imajo odločevalci na nebu vedno svojo severnico. Nujni so opredeljeni odgovori na vprašanja: kdo, kako in do kdaj bo izvedel posamezen ukrep?

Dejstvo je, da problema prekarnosti ne more urejati ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti samo. Ker ga prekarnost preprosto presega. Niti se ga ne morejo lotiti zgolj državni sekretarji za nekim ozkim birokratskim omizjem. Ker za to nimajo ne mandata, ne znanja, ne organizacijskih okvirov.

Če želimo narediti jasen korak naprej, je treba strokovne službe ministrstev povezati s predstavniki sindikatov, s predstavniki delodajalcev, stroke in civilne družbe. Pomembno je, da področje vodi vlada oziroma kabinet njenega predsednika. Ker mora imeti koordinator področja tako potrebno znanje in izkušnje kot tudi politično moč, da vodi in spodbuja delo vseh ministrstev. Sočasno pa se ekipi, ki se ukvarja s prenosom prioritet v prakso, brez podpore vlade kot kolektivnega organa preprosto zastavi preveč ovir, da bi lahko bila uspešna.

Da bi pred začetkom kampanje intenzivirali javni razmislek na temo spopadanja s prekarnostjo in politiko spodbudili, da končno naredi odločnejši korak naprej, smo v sodelovanju s pravno fakulteto, ekonomsko fakulteto in medicinsko fakulteto izvedli tri okrogle mize. Zanimalo nas je, kakšne probleme prekarnost predstavlja na evropski ravni, kako na njene posledice gledajo delodajalci in sindikati ter kako so odpravo prekarnosti v programe vključile stranke.

Vprašanje, ki še vedno ni rešeno, je, ali politika usodo 700.000 ljudi jemlje zares ali ne. S problemom se – kot smo jasno opozorili, poleg prekark in prekarcev soočeni tudi njihovi partnerji, otroci in starši. Če ne bomo odločnega koraka naprej naredili zdaj, rinemo stran od vzdržnosti, stran od trajnosti in predvsem stran od etičnega vodenja družbe. Zato lahko brez pomislekov rečemo: čas neodločnosti in malih korakov je minil!

***

Črt Poglajen, politolog, analitik in urednik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.

Preberite še:

Komentarji: