(KOMENTAR) Ali nam postavljajo napačna referendumska vprašanja

Poslanci in vlada naj bi zagotavljali delovanje države, pri čemer pričakujemo, da za svoje odločitve prevzemajo vso odgovornost. Za to delo jih dobro plačujemo. Res je, da največkrat od začetnih obljub in načrtov politikov večina ni realiziranih. Kaj pa, ko poslanci odkrito priznajo, da se nočejo odločiti, kaj je prava rešitev?

Temu izogibanju svojih nalog rečejo »referendum«, kar naj bi bil »višek« demokracije. Ko je popolnoma vseeno, kaj narod misli o postavljenih vprašanjih, se tak referendum imenuje »posvetovalni«. To pomeni, da lahko politiki ne glede na odgovor naredijo eno ali drugo. Ali pa nič. Vsaka anketa javnega mnenja bi za delček stroškov referenduma dala primerljive odgovore.

Ali je razlika v tem, da ankete javnega mnenja delajo takrat, ko jih rezultat zanima, posvetovalni referendum pa takrat, ko jih rezultat ne zanima? Ali je tak posvetovalni referendum le igra, s katero poskuša politika usmeriti pozornost volivcev in medijev na druga vprašanja, da ne bi razmišljali o bolj pomembnih ter bi se malo odpočili od stavk in neizpolnjenih obljub?

Pretvarjajmo se, da so vprašanja, ki nam jih na prihodnjih referendumih postavljajo, pomembna. Ali ni vprašanje o konoplji predvsem gospodarska niša, ki bi jo morali zapolniti že pred desetletji, kar bi za marsikaterega kmeta in predelovalno industrijo lahko bil dober posel? Čeprav so mnogi študirani ljudje, ki se spoznajo na zdravilstvo, že davno poudarjali zdravilne učinke konoplje, so bili politiki preveč prestrašeni, da bi prižgali zeleno luč za neomejeno pridelavo konoplje oziroma za njeno gojenje za osebno rabo.

Uporaba konoplje v medicinske namene je sicer pri nas dovoljena že več let, ne pa njeno gojenje, čeprav so jo gojili v Sloveniji že stoletja. Kaj pa narkomanija in nedolžni otroci, opozarjajo nasprotniki? Ali ni to podobno kot prohibicija, ko se je kar nenadoma leta 1920 zbudila »čista ameriška duša« in prepovedala pridelavo, razpečevanje in uživanje alkohola. Dokler ni bila čez 13 let kar nenadoma prohibicijska norija mimo. Zato danes pobira davek od alkoholnih pijač država, ne pa več mafija. Zaslužke od prodaje konoplje pri nas še vedno pobirajo prodajalci, ne država.

Ko je večina držav v ZDA legalizirala medicinsko uporabo konoplje in od leta 2012 polovica tudi njeno rekreativno uporabo, je diskusija tudi pri nas postala dopustna. Danes se v blagajne ameriških držav samo iz davkov od konoplje zbere več kot tri milijarde dolarjev. Ko je zdaj še Nemčija dovolila gojenje treh rastlin konoplje doma in njeno posedovanje do 25 gramov, dobivamo posvetovalni referendum.

Kaj pa vprašanje o pomoči pri končanju življenja? Kdor potrebuje to storitev, jo že desetletja dobi v Švici, čeprav ni rezident. Vse več je držav, ki dovoljujejo pomoč pri končanju življenja. Tudi tam, kjer je evtanazija dovoljena, nekateri zdravniki in del javnosti zaradi svojega prepričanja odklanja takšno pomoč. Prav je, da spoštujemo njihovo mnenje, ne bi pa bilo prav, če bi manjšina nasprotnikov določala pravila. Saj je javno mnenje v vedno večji meri naklonjeno tej storitvi, seveda v izjemnih primerih in pod strogim nadzorom.

Zato je verjetno le vprašanje časa, kdaj bo tudi Slovenija dovolila pomoč pri končanju življenja. Podpora javnosti mora dozoreti, in ko bo presegla dvetretjinsko podporo, se bodo politiki verjetno odločili, da je pravi čas za tako zakonodajo. Podobno kot so se odločili na Novi Zelandiji. Ko je bilo javno mnenje dveh tretjin novozelandskega prebivalstva naklonjeno evtanaziji, je vlada razpisala zakonodajni referendum.

Ne zato, ker ne bi vedela, ampak verjetno predvsem zato, da utiša desničarske ekstremiste, ki so običajno najglasnejši nasprotniki. Če bi slovenske politike vprašanje evtanazije res zanimalo, bi z raziskavo javnega mnenja za minimalno ceno dobili jasno sliko o mnenju ljudi. Morda bi bila ta slika celo bolj zanesljiva kot posvetovalni referendum, saj na referendume hitijo predvsem zvesti podporniki določenih strank, kar ne predstavlja realne slike, ki jo lahko da javnomnenjska raziskava.

Tretje referendumsko vprašanje o preferenčnem glasu je čista politična računica in se bo zgodila samo v primeru, če si bodo stranke izračunale, da je to zanje politični plus. Če bo računica pokazala drugače, seveda ne bo nobenega zakona na to temo. Tak posvetovalni referendum je obremenitev za volivce in javne finance, za politike v državnem zboru pa je to samo »priložnost, da prisluhnejo želji volivcev«.

Odziv na te tri posvetovalne referendume bo verjetno precej skromen. Ali ljudje ocenjujejo, da odgovori ne morejo karkoli bistveno spremeniti? Ali bi se morali politiki sami odločiti in prevzeti celotno odgovornost, pa tega ne naredijo? Ali si politik, ki svojega dela ne opravi, ampak ga prelaga na druge, zasluži enako plačo, kot če bi svoje delo opravil? Zanesljivo bi imeli manj referendumov, posebej posvetovalnih, če bi se ti vsaj delno financirali iz plačne mase parlamentarcev. Vse bi se zmenili in nas ne bi nadlegovali z vprašanji, ki politike nič ne obvezujejo.

Morda pa nam politiki ne postavljajo pravih vprašanj. Katera pa bi bila zanimiva referendumska vprašanja? Žal vprašanja o financiranju obrambe države z zakonodajnim referendumom niso dopustna. A če bi ljudi vprašali vsaj na posvetovalnem referendumu, ali naj Slovenija raje kupuje orožje ali pa naj za ta denar raje zgradi dodatnih tisoč socialnih najemniških stanovanj, bi verjetno bila udeležba visoka. Kaj pa referendum ali zgraditi nov zapor ali pa za ta denar raje narediti nov dom upokojencev? Kaj pa vprašanje, ali naj Slovenska vojska še naprej moti prebivalce v okolici Počka in onesnažuje naravo? Vprašanj, ki bi bila zanimiva za volivce, je dovolj. Ali politike res zanimajo odgovori?

***

Dr. Saša Prešern, raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.