Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Gostujoče pero

(KOMENTAR) Aviano in šest šepavih račk

Tisto, česar se moramo v resnici vsi res bati, je prestop rubikona, preskok iz konvencionalnega vojskovanja v jedrski spopad.
Razdalja med Novo Gorico in Avianom znaša 81 kilometrov, med Koprom in Avianom pa 114 kilometrov. FOTO: Giuseppe Cacace/AFP
Razdalja med Novo Gorico in Avianom znaša 81 kilometrov, med Koprom in Avianom pa 114 kilometrov. FOTO: Giuseppe Cacace/AFP
Franco Juri
23. 6. 2024 | 05:00
23. 6. 2024 | 21:21
9:59

Leta 2003 je v svoji razkošni vili v Porto Rotondu na Sardiniji takratni veljak italijanske desnice, pokojni Silvio Berlusconi, ki ga še danes na desni, od stranke Naprej, Italija, do Lige in Bratov Italije Giorgie Meloni, častijo kot boga, odprtih rok sprejel dobrega prijatelja Vladimirja Putina.

Svoja znamenita srečanja na Sardiniji sta ponovila tudi kasneje. Prijateljstvo in zavezništvo med zabavljaškim Silviem in velikim Rusom Vladimirjem nista bili le interesno-politične narave. V odnosu Berlusconija do ruskega predsednika je bilo nedvomno tudi nekaj pristne empatije, sicer si ne bi mogli razlagati toplih in prijaznih besed, ki jih je Berlusconi, tik pred smrtjo in že sredi vojne vihre po ruskem napadu na Ukrajino, javno namenil Putinu ob hkratnem ostrem okrcanju ukrajinskega predsednika.

Tiste izjave so spravile proatlantsko in proukrajinsko koalicijo Giorgie Meloni ​v veliko zadrego. Ob žalovanju in joku zaradi izgube velikega učitelja in graditelja druge republike je bil odhod Silvia za njegove naslednike božje darilo. Oddahnili so se.

image_alt
Stay-behind 2? Temna stran Nata

Resort Borgo Egnazia, Fasano, Apulija, južna Italija, 13. in 14. junij 2024: nedavni vrh sedmih veličastnih v tem prikupnem in luksuznem kotičku Sredozemlja, obdanem z znamenitimi trulli, nam je razkril tudi ali predvsem skrb vzbujajočo šibkost globalnega zahoda, zabeljeno s kančkom grotesknosti. Evropska izdaja portala Politico je tamkajšnjo druščino označila kot »6 lame ducks and Giorgia Meloni« (šest šepavih račk in Giorgia Meloni).

Portal je s to domala disneyjevsko prispodobo opisal dobro politično kondicijo gostiteljice, italijanske postfašistične premierke, in klavrno stanje drugih gostov, ki se tako ali drugače, po evropskih volitvah in pred ameriškimi predsedniškimi volitvami, borijo za politično preživetje. V tem stanju je G7 patetično okrepil svojo vojaško retoriko in osovraženemu Putinu, ki je po ključnih vrednotah (bog, družina, domovina in nacija, pa še nekaj homofobije za nameček) in tudi po politični kondiciji Melonijevi bistveno bližji, kot ji je »šest šepavih račk«, sporočil, da se bo vojna v Ukrajini nadaljevala z vse večjo uporabo Natovega orožja, tehnologije in morda, kot svetuje Macron, tudi osebja.

V veselje dosledno sivo-zeleno uniformiranega Volodimirja Zelenskega bi ZDA Ukrajino pospešeno približale polnopravnemu članstvu v Natu. Zato zveni eskalacija vojaškega odgovora na rusko-ukrajinsko vojno vse bolj kot poskus nekaterih zahodnih voditeljev, ameriških in evropskih, da se rešijo in preusmerjajo pozornost z lastnih zagat in živega peska politične dekadence, ki jih vse bolj golta.

Na vzhodu Evrope, kot nam je prikazala tudi TV SLO, že vlada panika – panika pred rusko invazijo. Na zahodu prav tako vlada panika – panika pred lastnim političnim zatonom in odhodom na smetišče zgodovine. Narcisizem, je znano, takega konca ne prenese. Ostaja Giorgia Meloni, morda ostaja pisana in negotova »Ursulina koalicija« v evropskem parlamentu in morda prihaja Marine Le Pen. Papeža so na vrh G7 povabili, sprejeli in poslušali kot nekakšno ritualno folkloro. Njegove modre misli se jih niso nikoli dotaknile, tudi tokrat ne.

Franco Juri FOTO: Jure Eržen/Delo
Franco Juri FOTO: Jure Eržen/Delo

Kot odgovor na večletno ameriško rožljanje na evropskih vzhodnih mejah so Rusi, skupaj s Kubanci in Venezuelci, ter s hipersoničnimi raketami na krovu ladij ponovno rožljali po Karibskem morju. Do kod bo lahko šel brez usodnega poka ta vzajemni hazard?

To so najbolj kritični, resni in tvegani trenutki za Evropo in svet po drugi svetovni vojni. Zlobni jeziki nas še danes radi spomnijo, da je ameriški predsednik Clinton ukazal bombardiranje nekega farmacevtskega obrata v Sudanu, medtem ko se je v ameriških medijih širila afera, imenovana Monica Lewinsky. Bushev napad na Afganistan in kasneje na Irak se je prav tako zgodil v nejasnih in sumljivih okoliščinah. Tovrstne vojne nastajajo večkrat iz banalnih kapric ali političnih potreb oblastnikov, pa tudi iz napačnih strateških računic ali preprostega pohlepa.

Vse, kar je mogoče očitati Putinu in Rusiji v zvezi z Ukrajino danes, je že videno. Sedanje zahodne politične elite, zbrane pod mediteranskim soncem Apulije, so želele tudi ustaviti neustavljivo Kitajsko, kaznovati neposlušni Iran in omiliti izraelski genocid nad Palestinci. Ob tem razmišljajo o vojni z neverjetno lahkotnostjo, še naprej sproščajo milijarde za oboroževanje Ukrajine, z dovoljenjem za napade v Rusiji vred, in posledično nadaljevanje »pravične vojne«, ki naj Rusijo izčrpava.

Za obnovo uničene Ukrajine bodo že poskrbela zahodna podjetja. Vedo, da je vse to mogoče, če se bo spopad nadaljeval s konvencionalnim orožjem. Vedo tudi, da »pozicijska« vojna s konvencionalnim orožjem v Ukrajini v resnici ne ogroža vzhodnih članic Nata, četudi jih mainstreamovska propaganda prepričuje, da je ruska agresija za vogalom.

Tisto, česar se moramo v resnici vsi res bati, je prestop rubikona, preskok iz konvencionalnega vojskovanja v jedrski spopad. Ta preskok ni nemogoč. Prepričanje, da ni tako, je neodgovorno. Tudi neizogiben ni, a za to sta potrebni politična modrost in politična volja za pogajanja z drugo stranjo. Mirovna konferenca v Švici je bila, brez Rusije in Kitajske, še ena izgubljena priložnost. Po ljudski pameti bi temu rekli še en račun brez krčmarja.

image_alt
Čas je, da spregovorimo o družini Von der Leyen

Razdalja med Novo Gorico in Avianom znaša 81 kilometrov, med Koprom in Avianom pa 114 kilometrov. Aviano (v Furlaniji - Julijski krajini) in Ghedi (v Lombardiji) gostita obe ameriški vojaški letalski bazi v Italiji s skladiščenimi jedrskimi konicami. V Ghediju jih je približno 20, v Avianu med 50 in 80.

Nedavno je italijanska opozicijska stranka Gibanje 5 zvezd protestirala pri ministrstvu za obrambo in objavila podatek o domnevnem skorajšnjem prihodu dodatnih petnajstih 50-kilotonskih jedrskih bomb tipa B61-12 (trikrat močnejših od bombe v Hirošimi) v Aviano. Obe ameriški jedrski oporišči sta potencialni prioritetni tarči morebitnega jedrskega spopada med Rusijo in Natom oziroma ZDA. Kaj to lahko pomeni za nas?

Oporišči sta ravno tako blizu in hkrati tako oddaljeni od Slovenije, da bi bili v primeru napada in posledičnih jedrskih eksplozij prebivalci Aviana in neposredne okolice »srečnejši« od tistih, ki so/smo malo bolj oddaljeni, a še vedno razmeroma blizu. Smrti se ne bi niti zavedali. Destrukcija in smrt ali »preživetje« v apokaliptičnih razmerah bi k nam prišla z radioaktivnimi, najbrž tudi vročinskimi valovi, nekoliko kasneje, postopoma in zelo boleče.

Koprsko, tako kot sosednje tržaško pristanišče je tudi potencialna strateška tarča. Od leta 2003 lahko postane tudi naša luka jedrska in vojaška, saj smo takrat iz pomorskega zakonika črtali člen, ki je prepovedoval vplutje vojaškim ladjam z jedrskim orožjem ali pogonom v naše notranje vode. Kolikor je znano, Slovenija ponuja Natu/ZDA tudi vojaško uporabo letališča v Cerkljah, ki je že usposobljeno za pristanek in vzlet letal F16, zdaj pa poteka rekonstrukcija glavne vzletno-pristajalne steze, kar bo kapacitete letališča povečalo.

Ali bo Cerklje postalo nekaj podobnega Avianu, ali bodo tam pristajala tudi letala z jedrsko oborožitvijo, ali bodo tam v prihodnosti nameščena tudi skladišča za jedrske konice, ne vemo. O tem naši vodilni politiki ne govorijo radi. Mediji tega ne raziskujejo, lažje se jim je dokopati do vzrokov za paniko na Poljskem ali pri Baltih. Ta »panika« (panika = neracionalen in nenadzorovan strah) odpira vrata vsem možnim scenarijem, tudi množenju Avianov vzhodno od Italije.

Zmanipulirana panika pa generira obsedenost z militarizacijo družbe in oboroževanjem ter množi pogoje, vzroke in razloge za vojno. Videti je, da odločujočih politikov to ne skrbi, sodeč po izidih evropskih volitev, tudi večjega dela javnosti ne. Naracijo o koristnosti oboroževanja očitno podpirajo. Širijo jo tudi nekateri vplivni komentatorji, ki nevarnost za svet iščejo in najdejo med »naivnimi mirovniki«, ki vojne trmasto nočejo in nočejo.

Na poveljniških položajih ni več politikov, ki so pre​živeli drugo svetovno vojno in so se bolje zavedali, kaj svetovna vojna pomeni (to sta Hruščov in Kennedy navsezadnje bila, razpolagala pa sta tudi z rdečima telefonoma). Danes takih odločevalcev ni videti; Joe Biden, morda jutri spet Donald Trump, Emmanuel Macron, Ursula von der Leyen, Vladimir Putin, Volodimir Zelenski, Jens Stoltenberg, Rishi Sunak, Giorgia Meloni, Olaf Scholz ...V njihovih rokah je naša usoda. Ali nas to lahko pomirja?

***
Franco Juri, nekdanji diplomat in publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine