(KOMENTAR) Potreba in pravica starejših do mobilnosti

V Srebrni niti – združenju za dostojno starost z zaskrbljenostjo spremljamo počasno, a vztrajno širjenje pojavov starizma, ki pri nas hitro sledijo tujim zgledom. Gre za nenaklonjenost ljudem zaradi starosti, včasih prav sovražno nastrojenost do starejših na več področjih, ki ima različne povzročitelje na osebni, medosebni, institucionalni, družbeni, tudi politični ravni.

Eden bolj izpostavljenih problemov je udeležba v prometu, kjer veliko starejših voznic in voznikov poroča, da so doživeli nestrpnost mlajših, ki z nepotrpežljivostjo izkazujejo nezaupanje in nestrpnost do njih kot enakovrednih udeležencev v prometu, četudi ne povzročajo zastojev in ne delajo prekrškov. Že samo »sivolasa glava« za volanom nekaterim povzroča frustracije na cesti. Ravno tako vožnja po pravilih (upoštevanje omejitev hitrosti, vzdrževanje varnostne razdalje ipd.).

Odvisnost od osebnih avtomobilov in s tem povezani visoki izdatki za osebno mobilnost povzročajo ranljivost ljudi za prevozno revščino. V Sloveniji je po ocenah približno 60.000 prevozno revnih prebivalcev, stanje pa se močno razlikuje po regijah, kakor kažejo izsledki projekta Mobilnostna revščina v Republiki Sloveniji.

Irena Žagar. FOTO: Delo

»Prevozna revščina je stanje, ko ima posameznik ali gospodinjstvo omejen dostop do zanj ključnih storitev in dejavnosti, ker je prevoz do njih neustrezen ali si ga težko privošči,« se glasi definicija, ki so jo raziskovalci v projektu določili na podlagi obstoječe literature in reševanja problematike v EU.

Ugotovili so, da v Sloveniji približno petina prebivalcev nima ustreznega dostopa do javnega prevoza, kar pomeni, da na razdalji enega kilometra nimajo postajališča z vsaj zadovoljivo frekvenco voženj (vsaj osem parov ob delavnikih).

Analiza ranljivih skupin v projektu je pokazala, da je v Sloveniji veliko skupin prebivalstva z različnimi oviranostmi, ki jih slaba dostopnost storitev močno prizadene, zlasti če nimajo svojega osebnega avtomobila. Izpostavljeni so bili starejši, invalidi, tujci, romska skupnost, pacienti in revni zaposleni, kot še posebej ranljive pa so bile med njimi prepoznane ženske. Če te osebe živijo na podeželju s slabo organiziranim javnim prevozom, se njihova ranljivost dodatno poveča, so izpostavili raziskovalci.

Ali kot družba želimo uveljavljati dolgotrajno oskrbo tako, da starejši ostanejo čim dlje samostojni in v svojem domačem okolju?

Za samostojnost je eden bistvenih pogojev prav mobilnost. Vemo, da je v Sloveniji javni promet slabo razvit in v krajih, bolj oddaljenih od mestnih središč, ponekod sploh ni na voljo. Hkrati pa se vedno več nekoč dostopnih storitev seli na splet ali v večje kraje. Zapirajo se manjše trgovine, bančne in poštne poslovalnice, tudi bančni avtomati in še bi lahko naštevali.

Predlagamo, da o pravici do mobilnosti starejših širše javno spregovorimo in jo ovrednotimo z različnih vidikov.

Posebej želimo opozoriti na podaljševanje vozniških dovoljenj starejših. To je za marsikoga velik problem, največkrat zaradi visokih stroškov, saj je treba tako zdravniški pregled kot pregled pri psihologu plačati, česar starejši ob nizkih pokojninah ne zmorejo. Ostati brez avta pa za njih pomeni izolacijo, osamitev, manj možnosti samopreskrbe, onemogočanje življenja v domačem okolju, tudi slabšanje samopodobe.

Društvo Srebrna nit predlaga, da se podaljševanje vozniških dovoljenj pri starejših ustrezneje uredi. Prvi nujni korak je, da bi bila zdravniški pregled in obravnava pri psihologu storitvi, plačani iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Prav tako opozarjamo, da zaradi slabih izkušenj pri zdravniških pregledih in psihološki obravnavi prejemamo vse več pritožb, da so obravnave starejših neprijazne in nestrpne ter obremenjene s predsodki, kakor da je njihova vozniška zmožnost že vnaprej ovrednotena kot slabša ali neprimerna. Tudi v teh primerih gre za starizem oziroma staromrzništvo.

Ne zagovarjamo podaljševanja vozniških dovoljenj brez izpolnjevanja zahtevanih pogojev. Želimo le korektno, spoštljivo obravnavo starejših, pri katerih naj pooblaščeni strokovnjaki enako kot drugim prosilcem pregledajo ter ocenijo njihove telesne in duševne zmogljivosti, vendar brez stereotipne obravnave in presoje na podlagi predsodkov do njih, s katero bi jim vnaprej odrekali vozniško usposobljenost, s tem pa omejevali samostojnost, pravico do mobilnosti in enakovredne vključenosti v družbo. Če starejšim voznikom ne bi zaračunavali potrebnih storitev, bi že samo s tem izboljšali možnosti ohranjanja njihove mobilnosti.

Mobilnost bi bilo treba zapisati kot dodatno pravico starejših v zakon o dolgotrajni oskrbi (kot pravico do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti v 32. člen in pravico do storitev e-oskrbe v 33. člen).

Starejši želimo več preventivnih akcij policije in njene prisotnosti na avtocestah.

Pozdravljamo brezplačne vozovnice integriranega javnega potniškega prometa (IJPP) za starejše, invalide in vojne veterane.

Zelo dobrodošli so tečaji varne vožnje za starejše voznike, predavanja (spremembe cestnoprometnih predpisov, komentirane vožnje, osvežitvene vožnje, predstavitve naprednih asistenčnih sistemov …).

Vse to bi moralo biti dostopno vsem po proračunsko podprti subvencionirani dostopni ceni.

Državni zbor je letos soglasno sprejel predlog o spremembah in dopolnitvah zakona o javni rabi slovenščine, ki predvideva, da bodo meniji v avtomobilih v slovenskem jeziku. Tako bo uporaba asistenčnih sistemov za starejše, ki jim pešata vid in/ali sluh, veliko lažja.

Poudariti velja dobre prakse v posameznih občinah, kjer s pomočjo prostovoljcev zagotavljajo prevoze starejših (Prostoferji, Sopotniki idr.), a za zdaj je vse odvisno od dobre volje lokalnih odločevalcev, prostovoljcev in posameznega občinskega proračuna. Gre tudi za razbremenitev zdravstvene blagajne in prebivalcev s tovrstnimi prevozi, saj se zaradi neprimernih čakalnih vrst ljudje vozijo na zdravstvene preglede in posege po vsej Sloveniji.

Prihodnost starejših v Sloveniji bo odvisna od tega, koliko denarja bomo kot država iz proračuna prispevali za ta namen. Države EU v povprečju namenjajo 1,7 odstotka BDP za starejše oziroma storitve dolgotrajne oskrbe, Slovenija en odstotek. Zato moramo povečati proračunska sredstva ob drugih sistemskih virih financiranja. Tudi višja namenska povprečnina občinam, ki bo namenjena za potrebe starejših, je stvar razprave.

Najboljši način boja proti diskriminaciji starejših je krepitev njihovih pravic. Starejši si zaslužijo dostojno starost in odločanje o svojem življenju. Potrebujemo konvencijo o njihovih pravicah, prav tako Srebrna nit že dlje časa poudarja, da v Sloveniji potrebujemo varuha pravic starejših.

***

Mag. Irena Žagar, predsednica Srebrne niti – združenja za dostojno starost

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.