Mladim družinam več stanovanj ali več orožja
Razmišljam. Črni petek je bil pravzaprav dan povezovanja in enotnosti. Na razprodajah ni bilo slišati sovražnega govora. Na obleganih blagajnah ni bilo levih in desnih vrst. V iskanju ugodnih nakupov denar ni bil obarvan ne rdeče ne črno. Kupci so sami po svoji volji in vesti izbrali in odločali. Brez politike in politikov. Tudi ljudje znajo pomembno odločati, če ali ko dobijo od medijev objektivna in poštena sporočila. Za ohranjanje socialne in čustvene inteligence v demokraciji je kapljica medijske resnice pomembnejša od morja laži.
Lani spomladi sem na tiskovni konferenci pred novinarji izrazil bojazen, da se bodo cene tržnih stanovanj zelo zvišale, in svoje prepričanje, da mora država intervenirati. Takoj sem bil kritiziran, da je državni intervencionizem danes zarjavelo ekonomsko orodje. A glej, te dni je premier Robert Golob v parlamentu 21. novembra napovedal, da položaj na trgu stanovanj v Sloveniji ni dopusten. Velika večina Slovenk in Slovencev si stanovanj ne more privoščiti, je še dejal in zaključil, da je dolžnost vlade v to poseči.
Državni stanovanjski sklad naj bi bil nosilec državne stanovanjske politike in predlagatelj ukrepov. Država v zadnjih letih ni pripravila učinkovite in celovite stanovanjske politike, ki bi vključila tako stran povpraševanja kot tudi stran ponudbe na stanovanjskem trgu. Verjetno v zmotnem pričakovanju, da bo trg sam dovolj učinkovit. Razen dveh, treh odmevnih akcij, kot sta zapletena Jamstvena shema in ponesrečena Javna najemna služba, je država v stanovanjski politiki bolj ali manj gledala stran. Stanovanjski trg je hitro zaznal odsotnost države in šibkost njenega glavnega nosilca stanovanjske politike. V pričakovanju velikih dobičkov se je tako domači kot tudi tuji kapital hitro preselil v gradnjo stanovanj in ujel nepripravljeno državo na napačni nogi. Kapital je pokupil vsa razpoložljiva stavbna zemljišča in začel uspešno sodelovati z župani in njihovimi urbanisti pri umeščanju svojih stanovanjskih projektov v prostor. Ne zamerim županom, predvsem mestnim, da so podpirali tovrstne razvojne projekte v svojih občinah. Dobili so namreč plačane komunalne prispevke in s tem denarjem pospešeno gradili infrastrukturo v občini. Vendar so svoje prispevali k vrtoglavim cenam stanovanj.
Državni stanovanjski sklad se je počasi odmikal od svojega poslanstva. Iz nosilca državne stanovanjske politike se je prelevil v gradbinca oziroma graditelja najemnih neprofitnih stanovanj. Postavlja se vprašanje, ali mora država res imeti svojega gradbinca neprofitnih stanovanj. Vem, da jih je nekaj kar dobro usposobljenih. Pri upravljanju teh stanovanj pa ni dvoma. Je daleč najprimernejši in najbolj izkušen.
Od države je državni stanovanjski sklad zahteval neodplačne prenose stavbnih zemljišč. Namesto da bi bil aktiven kupec na trgu zemljišč in zahteval ciljno državno zemljiško politiko. S tem je naredil ne kolovoz, ampak pravo avtocesto kapitalu. Stavbnih zemljišč je namreč omejeno malo. Svoje veliko stavbno zemljišče namenjeno stanovanjski gradnji pa je celo prodal kar zasebnemu kapitalu. Kot sem prebral v časopisu, je ta prodaja pri tožilcih predmet predkazenskega postopka.
Od države je zahteval tudi dovoljenje za dodatno zadolževanje in sistemsko zagotavljanje večmilijardnih denarnih virov za gradnjo neprofitnih stanovanj.
Od države je državni stanovanjski sklad zahteval in dobil stroškovne najemnine za njegova zgrajena neprofitna najemna stanovanja. Nisem zasledil posebnega zakonskega okvira za takšno odločitev. Neprofitna najemnina je znašala okoli 4,5 evra za kvadratni meter, stroškovna najemnina pa znaša okoli 7,5 evra za kvadratni meter. Mlade družine si lahko hitro izračunajo razliko, razen če jim bo država za to razliko dajala subvencije. Razumljivo, stroškovna najemnina naj bi pokrila vsako, tudi (pre)drago gradnjo stanovanj. Lahko sicer verjamem na besedo, da je državni stanovanjski sklad skrben in racionalen investitor. Ampak nadzor je najboljše zaupanje. Po vzoru gradnje drugega tira bi moral biti za transparentnost velikega državnega projekta gradnje neprofitnih stanovanj zagotovljen tudi civilni nadzor.
Država naj torej kar na pladnju prinese državnemu stanovanjskemu skladu brezplačna stavbna zemljišča in milijarde evrov denarja ter mu odobri stroškovne najemnine, da bo lahko brezskrben graditelj neprofitnih stanovanj. O joj, če je državna stanovanjska politika zgolj in samo gradnja več tisoč neprofitnih najemnih stanovanj.
Prav stroškovna najemnina pa je morda past, v katero se je ujel državni stanovanjski sklad. Verjetno bo še zanimivo (tudi) pravno vprašanje, ali je državni stanovanjski sklad potem sploh upravičen do neodplačnega prenosa zemljišč in denarja iz državnega proračuna. Ali ne predstavlja nelojalne konkurence morebitnim drugim tržnim subjektom, kot sta Buwog in Vonovia? Ali niso vsi skupaj poslovni ptiči iz iste jate?
Prepričan pa sem, da imamo v Sloveniji prešibek pravni okvir predvsem za določanje najvišjih stroškov gradnje najemnih neprofitnih stanovanj in pripravo metodologije določanja tovrstnih stroškovnih najemnin. Če bo država to področje spodobno zakonsko uredila, da bo lahko opravljala strog nadzor, potem hitro odpadejo upravičeni pomisleki in bo imel avstrijsko-nemški stanovanjski model finančnega ministra Klemna Boštjančiča dobre možnosti za uspeh.
Država z Jamstveno shemo in državni stanovanjski sklad z gradnjo neprofitnih stanovanj nista bila uspešna pri zniževanju (pre)visokih cen stanovanj, ampak sta postala celo del problema. Je pa res, da je, v primerjavi z zdravstvom, stanovanjska problematika relativno preprosto rešljiva. Mogoče bi bilo koristno tudi kaj prebrati o stanovanjski politiki v vladah Janeza Drnovška.
Vendar, v politiki je pri odločanju vedno vse skrito v prioritetah. Tudi stanovanja niso izjema. Delo politikov je, da se odločijo. Dilema je zelo stara: ali maslo (stanovanja) ali topovi. Verjamem, da mlade družine v tej izbiri ne bodo glasovale za več orožja.
Žal, na slovenskem stanovanjskem trgu kapital zdaj pleše, mlade družine pa nemočno cepetajo. Kako dolgo še?
**
Edvard Oven, nekdanji direktor Stanovanjskega sklada RS in nekdanji politik.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
