Namesto pomoči resničnostni šov v živo

Zakaj pišem? Ker menim, da je prav pomagati sočloveku v stiski.
Fotografija: Nihče ne more ubežati svoji usodi. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Nihče ne more ubežati svoji usodi. FOTO: Jure Eržen

Zgodi se lahko tudi vam, kadarkoli in kjerkoli, brez izjeme. Nihče ne more ubežati svoji usodi. Pred nekaj dnevi, na eni od prometnih cest v večjem slovenskem mestu za volanom svojega vozila kolega in prijatelj. Kot ponavadi je vozil zelo skrbno, počasi in po predpisih. Pri tem je opazoval in sledil dogajanju na cestišču, nenadoma pa je zagledal vozilo, ki se mu je z zadnje strani hitro približevalo in ni kazalo znamenj, da se bo ustavilo. Kolega trka ni mogel preprečiti, zato se je pripravil na nesrečo. Čvrsto se je oprijel volana in čakal na trenutek, ko bo udarilo. A namesto pričakovanega večjega trka je v avtomobilu (na srečo) občutil le manjši sunek, ki je komaj premaknil njegovo vozilo. Prej dotik kot karkoli drugega. Čudno.

Takoj je izstopil in pristopil k avtomobilu, ki je trčil vanj. Voznik je slonel na volanu, negiben. Poškodba ob trku? Nemogoče. Na trkanje na okno se ni odzval, na klic prav tako ne. Odprl je vrata. Voznik je bil negiben. Srčni utrip na vratu, kjer potekata na vsaki strani veliki arteriji, ki dovajata kri v glavo, ni bil tipljiv. Medtem se je za voziloma nabrala stoječa kolona vozil. Ljudje so izstopali iz varnega zavetja kabin svojih vozil in začenjali priljubljeno dejavnost v prometu: pasivno opazovanje težave drugih na cesti. Nihče ni prišel blizu, kaj šele da bi kolega vprašal, ali lahko pomaga. Ta je zato sam prosil ljudi, ki so se približali, da bi iz prve vrste videli dogajanje, za pomoč.

Prof. dr. Samo Zver, dr. med
Prof. dr. Samo Zver, dr. med
Neodzivnega, precej visokega in tudi krepkega voznika je bilo treba spraviti iz vozila. Težko je verjeti, toda kolegu ni želel pomagati nihče. Zato se je tega lotil sam. Ukrepati je moral takoj. Nekako mu je uspelo moškega srednjih let potegniti iz vozila. Pri tem sta oba padla na asfalt. Nezavestni možakar je ob padcu celo udaril s temenom glave ob trd asfalt. Priteklo je nekaj krvi. A možakarja mu je vsaj uspelo spraviti iz vozila, vznak je ležal na cestišču. Srčni utrip arterij na vratu je bil še vedno nezaznaven, netipljiv. Pozivi na pomoč so še naprej ostali neuslišani. Kolega je začel z zunanjo masažo srca. Sam, sam, sam. Tako zelo sam, da je moral med zunanjo masažo srca sam poklicati številko 113. Številko policije. Opazovalci za klic na 113 niso imeli časa, saj so bili zaposleni z gledanjem. »Reality show« v živo. Čisti adrenalin. V zraku pa kolegu zelo dobro znan vonj po smrti.

Po dveh, treh minutah je začel ležeči podihavati. Vračati se mu je začela zavest. Ušla mu je voda. Reševalno vozilo z reanimacijsko ekipo je na srečo prišlo hitreje, kot bi pričakovali. Možakarja, ki se mu je vračala zavest, so prevzeli v oskrbo. In kar je bilo najpomembneje, njegov srčni utrip na vratu je bilo mogoče ponovno zatipati. To je pomenilo, da ni bil več mrtev, ampak živ! Preložili so ga na nosila in naložili v reševalno vozilo. Srčni utrip je bil zaznaven, a odločno prepočasen. Bradikardija. Če ne bi bilo kolega – prijatelja, tisti dan junaka dneva, bi pri gospodu, ki ga je reševalno vozilo odpeljalo v bolnišnico, zapisali lahko le: »Vzrok smrti: nenadna srčna smrt«.

FOTO: Jure Eržen
FOTO: Jure Eržen

Zgodi se lahko komurkoli med nami. Meni, tudi vam, ki to berete. Srčni zastoj, oživljanje – verjamem, da je videti presunljivo, pravzaprav grozljivo. Toda vsi tisti, ki ste se odločili za ogled resničnostnega šova, namesto da bi pomagali, niste ravnali prav. Pustili ste sočloveka v stiski in ni vam bilo mar.

Zakaj pišem? Ker menim, da je prav pomagati sočloveku v stiski. Razumem, da so v stiski tudi tisti, ki so v vlogi naključnega mimoidočega. A obstaja rešitev: tečaji oživljanja. Nekoč boste hvaležni in tudi drugi vam bodo hvaležni.

In še tole. Junak tistega dne je po poklicu zdravnik. Izkušen, odličen zdravnik, ki nikoli in nikdar ne preneha z izobraževanjem. Tudi tečaji oživljanja, s katerimi ohranja visoko raven svojega znanja, sodijo zraven. Obiskuje jih zunaj delovnega časa. In človek, ki se je zaletel ravno vanj, je imel tisti dan največjo možno srečo!

***

Prof. dr. Samo Zver, dr. med. je predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Komentarji: