Ne ploskajte nam več
Spet se na hrbtih zdravnikov in bolnikov dogaja politični obračun.
Odpri galerijo
V zdravstvu so potrebne dobre delovne razmere, dovolj zaposlenih in primerno plačilo. FOTO: Javornik Dejan
Poskušam razumeti smisel in namen ponedeljkove seje Odbora za zdravstvo Državnega zbora RS, kamor sem bila vabljena. Poslancem sem jasno povedala, da je vse skupaj videti, kot da gre za igro moči med opozicijo in koalicijo. To poznamo še iz časov, ko so bile stranke udeležene v drugačnih kombinacijah oziroma koalicijah. In kaj smo ali ste s tem pridobili? Želeli bi si, da bi poslanci imeli neko distanco do družbenih sistemov, kot so šolstvo, sodstvo, zdravstvo, saj zaradi takšnih prestižnih in nesmiselnih igric in petelinjih bojev v parlamentu ti družbeni sistemi trpijo, njihove težave pa se ne rešujejo. Spet se na hrbtih zdravnikov in bolnikov dogaja politični obračun. Čakalne vrste se s tem prav nič ne skrajšujejo. O tem in kako se pripraviti na morebitni drugi val, bi se morali pogovarjati na odboru.
Na seji sem poudarila, da Zdravniška zbornica Slovenije, ki jo vodim, ostaja politično nevtralna, kar se ne nazadnje kaže tudi v tem, da je odnos politike do zbornice ostal enak – ali zelo podoben. Ministrstvu ni mar za naše znanje, ne za vire, s katerimi razpolagamo. Razen za seznam vseh članov zbornice, ki pa ga nismo želeli izročiti, smo pa v zameno ponudili redno in sprotno obveščanje članov po vseh informacijskih kanalih zbornice. To obveščanje smo izvajali brez posebnega dogovora. Ministrstvo je od nas želelo dobiti seznam zdravnikov zasebnikov – tega zbornica od leta 2018 nima več, saj nam ga je z zakonom o zdravstveni dejavnosti vzela leta 2017 pod vodstvom takratne koalicije. Register imajo na ministrstvu, a ga ne znajo uporabljati.
Velika škoda je, da politika zdravniške zbornice, ki združuje več kot enajst tisoč zdravnikov in zobozdravnikov, kjer je torej skoncentrirano največ strokovnih izkušenj o zdravstvu, k sodelovanju ni povabila v nobenem koraku, na naše pobude in vprašanja praviloma nismo dobili odgovora, če seveda odštejem tiste od vlade – ki so nas usmerjali nazaj na ministrstvo za zdravje.
Epidemija covida-19 je zdaj uradno minila. V času trajanja epidemije v javnosti kljub temu namenoma nismo kritizirali delovanja vlade in še posebno ne ministrstva za zdravje. Vendar nismo le od daleč opazovali dogajanja, temveč smo pošiljali številna vprašanja in pobude na vlado, ministrstvo za zdravje, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke, Tržni inšpektorat RS in druge državne organe, od katerih smo pričakovali odgovore – vse povezane z aktualnimi razmerami v času epidemije. Tako še vedno ne vemo, kako so bili izbrani različni koordinatorji, kakšna navodila so dobili in kdo je ta navodila pripravil, kakšna so bila merila za razdeljevanje osebne varovalne opreme in kako je bilo razdeljevanje izvedeno. Zakaj ni bilo omogočeno sodelovanje zasebnikov, čeprav so večkrat neposredno in tudi v javnosti ponujali svojo strokovno zdravniško in zobozdravniško pomoč ter tudi prostore? Prav tako ne razumemo, da je ministrstvo za zdravje s tako lahkoto prepustilo naročanje in razdeljevanje osebne varovalne opreme (OVO) drugim ministrstvom. Ali so tam res tako nesposobni ali pa so bili v ozadju drugi interesi?
Zdravniška zbornica je tako lahko analizirala razmere le na podlagi tega, kar je slišala od svojih članov, ki so se nam ves čas oglašali, in tudi z anketami med članstvom, ne da bi na sprejete ukrepe lahko kakorkoli vplivala. Ko se je zapletlo pri nabavi ventilatorjev in razdelitvi OVO, so vprašanja medijev prišla tudi do nas. Zakaj so bila mnenja in izjave zdravnikov glede ventilatorjev tako različna? Ne vemo, ker za ocenjevanje vemo zgolj iz medijev. Zdravniška zbornica pa lahko poda strokovno mnenje le na podlagi dejstev, ki izhajajo iz dokumentacije.
Ker nam uradna dokumentacija ni bila dostopna, nam tudi vsa dejstva iz dogajanj v domovih za starejše občane (DSO) še niso znana. Zato se tudi nismo oglasili glede obtožb iz znanega slovenskega medija, saj še zbiramo podatke. Ko jih bomo dobili dovolj, bomo pripravili še našo izjavo.
Vrnimo se nazaj k epidemiji, ki je medicinska stroka, ki jo najbolje razumemo skozi številke in občutimo skozi ukrepe javnega zdravja. Ukrepe predlaga stroka na podlagi podatkov, sprejme pa jih politika, ki ima edina tudi ustrezno moč, da jih uresniči oziroma zahteva uresničevanje ukrepov.
Podatki nam jasneje povedo to, kar bi bilo brez njih nevidno. V zdravniški zbornici smo naredili primerjavo podatkov iz javnih objav: zanimalo nas je, koliko je bilo okuženih v skupini prebivalcev, ki so zaposleni v zdravstvu, v DSO ter obolelih v DSO. Podatki kažejo, da je bilo 14. aprila od 1220 okuženih v tej združeni skupini 579 ljudi, to je 47,5 odstotka vseh potrjenih okužb. Deset dni pozneje je bila ta populacija zastopana v več kot polovici primerov prepoznane okužbe in tako je ostalo vse do 14. 5., ko je delež znašal že 52 odstotkov vseh okužb. Še malo drugače: od vseh okuženih oseb je 30 odstotkov zaposlenih v zdravstvu in DSO.
Večkrat smo brez vsakega uspeha poskušali pridobiti podatke, ki so za nas prav tako pomembne – koliko je bilo okuženih zdravstvenih delavcev po posameznih poklicnih skupinah in po lokaciji njihovih delovnih mest. Izjava vladnega govorca in še nekaterih drugih, da »se vsi zdravstveni delavci niso okužili na delovnem mestu«, ni resna in je zavajajoča. Podatki so torej bili znani, a so jih odgovorni prikrivali – kajti povedati bi morali tudi, da je do teh okužb prišlo ali zaradi pomanjkanja OVO ali zaradi neznanja zdravstvenih delavcev. To je mogoče, a bolj malo verjetno. Še posebno če vemo, da so dobro organizirani zaposleni na intenzivnem oddelku infekcijske klinike in zobozdravniki na vstopnih točkah za nujne primere po do zdaj znanih podatkih preživeli brez okužbe na delovnem mestu.
Pričakujem, da se bo odbor za zdravstvo državnega zbora ukvarjal tudi z vprašanjem zdravljenja stanovalcev DSO, ki so bili okuženi. Pomembno je vedeti, kako je okužba prišla do njih, saj je v domovih od 6. marca veljala popolna prepoved obiskov. V domove so tako prihajali samo zaposleni. Prav tako je treba vedeti, da prostovoljno testiranje na sars-cov-2 niti za zdravstvene delavce ni bilo omogočeno, tudi ne kot samoplačniška preiskava. Nekateri DSO so v minulem epidemijskem valu bili žarišča epidemij in pričakovati je, da bo tako tudi v prihodnje, če se protokoli ne bodo spremenili.
Epidemije je uradno konec. Natančneje, za nami je uradna razglasitev konca tega vala epidemije. Kar je na podlagi številk, znanih javnosti, upravičeno. Večina ljudi ostaja vsaj delno zaskrbljenih, a hkrati zadovoljnih, da se lahko začnejo vračati k življenju, kot smo ga poznali prej.
Zdravniška zbornica opozarja, da je zdaj čas za temeljite analize, ko bomo najprej v strokovnih krogih, potem pa še v javnosti, lahko povedali, kaj je šlo narobe in kaj moramo narediti ter pripraviti, da nam bo v naslednjem valu laže. Zdravniška zbornica je 24. 2. 2020 takratnemu ministru za zdravje poslala osem vprašanj – in čeprav je epidemije konec, vseh odgovorov še nismo dobili. Če sedanji minister meni, da zdravniška zbornica odgovorov na postavljena vprašanja ne potrebuje, jih potrebuje širša javnost in verjamem, da tudi poslanke in poslanci odbora za zdravstvo.
Verjamem, da se številni želijo in želite zahvaliti zdravstvenim delavcem in vsem, ki so skupaj z nami svoje delo med epidemijo odlično opravili. Prav je, da se to pove, a hkrati je treba povedati, da s takšnimi akcijami ne moremo zagotoviti tega, kar zdravstvo že v normalnih časih, še posebno pa v času epidemije potrebuje veliko bolj: dobre delovne razmere, dovolj zaposlenih in primerno plačilo. To pa je naloga politike in pristojnega ministrstva. Da iz ust zaposlenih in slabo nagrajenih delavcev ne bo slišati: »Ne ploskajte nam več.«
***
Dr. Zdenka Čebašek Travnik, dr. med predsednica Zdravniške zbornice Slovenija
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Na seji sem poudarila, da Zdravniška zbornica Slovenije, ki jo vodim, ostaja politično nevtralna, kar se ne nazadnje kaže tudi v tem, da je odnos politike do zbornice ostal enak – ali zelo podoben. Ministrstvu ni mar za naše znanje, ne za vire, s katerimi razpolagamo. Razen za seznam vseh članov zbornice, ki pa ga nismo želeli izročiti, smo pa v zameno ponudili redno in sprotno obveščanje članov po vseh informacijskih kanalih zbornice. To obveščanje smo izvajali brez posebnega dogovora. Ministrstvo je od nas želelo dobiti seznam zdravnikov zasebnikov – tega zbornica od leta 2018 nima več, saj nam ga je z zakonom o zdravstveni dejavnosti vzela leta 2017 pod vodstvom takratne koalicije. Register imajo na ministrstvu, a ga ne znajo uporabljati.
Velika škoda je, da politika zdravniške zbornice, ki združuje več kot enajst tisoč zdravnikov in zobozdravnikov, kjer je torej skoncentrirano največ strokovnih izkušenj o zdravstvu, k sodelovanju ni povabila v nobenem koraku, na naše pobude in vprašanja praviloma nismo dobili odgovora, če seveda odštejem tiste od vlade – ki so nas usmerjali nazaj na ministrstvo za zdravje.
Dr. Zdenka Čebašek Travnik, dr. med predsednica Zdravniške zbornice Slovenija.
Zdravniška zbornica je tako lahko analizirala razmere le na podlagi tega, kar je slišala od svojih članov, ki so se nam ves čas oglašali, in tudi z anketami med članstvom, ne da bi na sprejete ukrepe lahko kakorkoli vplivala. Ko se je zapletlo pri nabavi ventilatorjev in razdelitvi OVO, so vprašanja medijev prišla tudi do nas. Zakaj so bila mnenja in izjave zdravnikov glede ventilatorjev tako različna? Ne vemo, ker za ocenjevanje vemo zgolj iz medijev. Zdravniška zbornica pa lahko poda strokovno mnenje le na podlagi dejstev, ki izhajajo iz dokumentacije.
Ker nam uradna dokumentacija ni bila dostopna, nam tudi vsa dejstva iz dogajanj v domovih za starejše občane (DSO) še niso znana. Zato se tudi nismo oglasili glede obtožb iz znanega slovenskega medija, saj še zbiramo podatke. Ko jih bomo dobili dovolj, bomo pripravili še našo izjavo.
Vrnimo se nazaj k epidemiji, ki je medicinska stroka, ki jo najbolje razumemo skozi številke in občutimo skozi ukrepe javnega zdravja. Ukrepe predlaga stroka na podlagi podatkov, sprejme pa jih politika, ki ima edina tudi ustrezno moč, da jih uresniči oziroma zahteva uresničevanje ukrepov.
Podatki nam jasneje povedo to, kar bi bilo brez njih nevidno. V zdravniški zbornici smo naredili primerjavo podatkov iz javnih objav: zanimalo nas je, koliko je bilo okuženih v skupini prebivalcev, ki so zaposleni v zdravstvu, v DSO ter obolelih v DSO. Podatki kažejo, da je bilo 14. aprila od 1220 okuženih v tej združeni skupini 579 ljudi, to je 47,5 odstotka vseh potrjenih okužb. Deset dni pozneje je bila ta populacija zastopana v več kot polovici primerov prepoznane okužbe in tako je ostalo vse do 14. 5., ko je delež znašal že 52 odstotkov vseh okužb. Še malo drugače: od vseh okuženih oseb je 30 odstotkov zaposlenih v zdravstvu in DSO.
Večkrat smo brez vsakega uspeha poskušali pridobiti podatke, ki so za nas prav tako pomembne – koliko je bilo okuženih zdravstvenih delavcev po posameznih poklicnih skupinah in po lokaciji njihovih delovnih mest. Izjava vladnega govorca in še nekaterih drugih, da »se vsi zdravstveni delavci niso okužili na delovnem mestu«, ni resna in je zavajajoča. Podatki so torej bili znani, a so jih odgovorni prikrivali – kajti povedati bi morali tudi, da je do teh okužb prišlo ali zaradi pomanjkanja OVO ali zaradi neznanja zdravstvenih delavcev. To je mogoče, a bolj malo verjetno. Še posebno če vemo, da so dobro organizirani zaposleni na intenzivnem oddelku infekcijske klinike in zobozdravniki na vstopnih točkah za nujne primere po do zdaj znanih podatkih preživeli brez okužbe na delovnem mestu.
Pričakujem, da se bo odbor za zdravstvo državnega zbora ukvarjal tudi z vprašanjem zdravljenja stanovalcev DSO, ki so bili okuženi. Pomembno je vedeti, kako je okužba prišla do njih, saj je v domovih od 6. marca veljala popolna prepoved obiskov. V domove so tako prihajali samo zaposleni. Prav tako je treba vedeti, da prostovoljno testiranje na sars-cov-2 niti za zdravstvene delavce ni bilo omogočeno, tudi ne kot samoplačniška preiskava. Nekateri DSO so v minulem epidemijskem valu bili žarišča epidemij in pričakovati je, da bo tako tudi v prihodnje, če se protokoli ne bodo spremenili.
Epidemije je uradno konec. Natančneje, za nami je uradna razglasitev konca tega vala epidemije. Kar je na podlagi številk, znanih javnosti, upravičeno. Večina ljudi ostaja vsaj delno zaskrbljenih, a hkrati zadovoljnih, da se lahko začnejo vračati k življenju, kot smo ga poznali prej.
Zdravniška zbornica opozarja, da je zdaj čas za temeljite analize, ko bomo najprej v strokovnih krogih, potem pa še v javnosti, lahko povedali, kaj je šlo narobe in kaj moramo narediti ter pripraviti, da nam bo v naslednjem valu laže. Zdravniška zbornica je 24. 2. 2020 takratnemu ministru za zdravje poslala osem vprašanj – in čeprav je epidemije konec, vseh odgovorov še nismo dobili. Če sedanji minister meni, da zdravniška zbornica odgovorov na postavljena vprašanja ne potrebuje, jih potrebuje širša javnost in verjamem, da tudi poslanke in poslanci odbora za zdravstvo.
Verjamem, da se številni želijo in želite zahvaliti zdravstvenim delavcem in vsem, ki so skupaj z nami svoje delo med epidemijo odlično opravili. Prav je, da se to pove, a hkrati je treba povedati, da s takšnimi akcijami ne moremo zagotoviti tega, kar zdravstvo že v normalnih časih, še posebno pa v času epidemije potrebuje veliko bolj: dobre delovne razmere, dovolj zaposlenih in primerno plačilo. To pa je naloga politike in pristojnega ministrstva. Da iz ust zaposlenih in slabo nagrajenih delavcev ne bo slišati: »Ne ploskajte nam več.«
***
Dr. Zdenka Čebašek Travnik, dr. med predsednica Zdravniške zbornice Slovenija
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
