Nekdo drug
Slovenci smo mojstri nekdodrugarstva. Drugi za nas volijo, protestirajo, mislijo, na koncu pa so drugi odgovorni tudi za naše nezadovoljstvo.
![Fotografija: Med slovesnostjo na Vidovo nedeljo so pred cerkvijo Sv. Vida v Šentvidu, podpisovali peticijio proti nameri župana Jankovića, da občina prevzame pokopališče. Ljubljana 17. junij 2018
[katoliška cerkev,pokopališča,cerkve,občine,peticije]](/media/images/20200910/111821.2e16d0ba.fill-800x450.jpg)
Odpri galerijo
Med slovesnostjo na Vidovo nedeljo so pred cerkvijo Sv. Vida v Šentvidu, podpisovali peticijio proti nameri župana Jankovića, da občina prevzame pokopališče. Ljubljana 17. junij 2018
[katoliška cerkev,pokopališča,cerkve,občine,peticije]
Pred dnevi sem se udeležil zanimive okrogle mize na temo prihodnje znanstvene korpusne slovnice slovenskega jezika. Povabili so me kot avtorja zadnjih dveh šolskih slovnic. Po uri razprave je voditeljica okrogle mize postavila precej logično vprašanje: »Kdo bi po vašem mnenju lahko pripravil prihodnjo (znanstveno korpusno) slovnico?« Odgovori sogovornikov so me precej šokirali, saj bi se jih dalo povzeti v dveh besedah: Nekdo drug.
Ne vem, zakaj, ampak v tistem trenutku sem najprej pomislil na knjigo z istim naslovom (Somebody Else), ki opisuje življenje francoskega pesnika Arthurja Rimbauda v letih, ko ni več ustvarjal, ko je postal nekdo drug. Ko je opustil dar, s katerim je spreminjal svet, ko je zbežal pred tistim, kar je počel dobro (pred pesništvom), in slednjič postal trgovec s kavo, sužnji in orožjem v Afriki. Ko je postal metafora za to, kaj pomeni tak nekdo drug.
Trk ideje z realno izvedbo je za vsakega teoretika vedno šok. To verjetno pride še posebej do izraza v slovenskih nacionalnih vedah, kjer je raziskovalcev dovolj malo, da se lahko med seboj preštejemo in hkrati kar dobro poznamo. Skoraj vsak izmed nas se zaveda možnosti, ki nam jih ponuja trenutni čas, skoraj vsak pozna potencialne sodelavce. Redki so, ki nimajo dobrih idej. A le tisti, ki se kake od teh idej (lahko) lotijo, se v celoti zavejo, koliko odločitev je povezanih s potjo od ideje do njene realne uresničitve. Koliko kompromisov, ki jih človek ne želi narediti, pa ga vanje prisilijo takšne ali drugačne omejitve. Koliko navduševanja, prepričevanja in motiviranja drugih. Šele ko gre prvotna ideja skozi ta sita, ko postane manj osebna in bolj kolektivna, se z ravni sanj spusti na raven možnega in izvedljivega.
Slovenska znanost je podhranjena. To je objektivno dejstvo, ki ga s sodelavci vsako leto občutimo v obliki negotovosti, ali bomo naslednje leto še imeli dovolj sredstev za plače. A ni podhranjena samo finančno, v pasjih borbah za denar postaja (!) podhranjena tudi vsebinsko. Vse več je projektov, ki na papirju napovedujejo prelomne rešitve ali izdelke, narejeni rezultati pa so precej ubogi. To so projekti zaradi projektov, zgolj zaradi sredstev, ki jih prinašajo. S kvaliteto se bo pač ukvarjal nekdo drug. Tuji ocenjevalci na projekte namreč gledajo s svoje pozicije: kot možnost za raziskovalčev odmik od rutine. Večina jih niti ne ve, da v resnici odločajo o zaposlitvah, pri nacionalnih projektih pa poleg tega še o delu, ki ga ne bo opravil nihče drug na svetu.
Kritični pogled na lastno šibkost in pozorno spremljanje in vrednotenje vsake, celo zlonamerne kritike, vztrajanje pri strokovnosti in soočanju različnih pogledov, pogled v svet ter pogum so v takšni situaciji edina pot, ki vodi v pravo smer. Prav na teh izhodiščih smo v preteklih letih na inštitutu, kjer delujem, zasnovali portal Fran, Jezikovno svetovalnico, novi eSSKJ in ePravopis ter številna druga dela. Čeprav smo v stalnem finančnem primanjkljaju, skušamo pripravljati priročnike, ki jih znanstvena in splošna javnost razpoznava kot najbolj potrebne. V okviru svojih umskih in tehničnih omejitev skušamo narediti največ, kar znamo. In si ne delamo utvar, da znamo vse. Pri tem smo nekoliko nemoderni: finančno bi namreč bolje stali, če bi delali tisto, kar je za slovenski prostor manj ključno, a bi bolj impresioniralo mednarodne ocenjevalce (na primer raziskave aktualnih partikularnih svetovnih jezikoslovnih tem). Ker je število priročnikov in drugih znanstvenih del, ki jih vsako leto izdamo, res veliko, pa smo se hkrati navadili tudi, da smo pod stalnim drobnogledom strokovne javnosti in da smo izpostavljeni nenehni kritiki. Predvsem kritiki tistih, ki nenehno iščejo nekoga drugega.
Toda nekoga drugega najpogosteje ne bo, vsaj ne zelo kmalu. Zlasti ne v majhni raziskovalni skupnosti, kot je slovenska. Če pa se bo nekdo drug po spletu naključij morda le našel, se bo tisti, ki računa zgolj nanj, znašel v podobni zadregi kot zapuščeni ljubimec iz skladbe Somebody else (Nekdo drug) skupine The 1975, ki v videospotu iz lynchovske sobe zmeden in poln obupa odtava v depresivno plesno podzemlje. Pogled na to, kako je njegova ideja odšla k nekomu drugemu, ga bo pahnil v šok in nezadovoljstvo. Nekdo drug bo namreč v tem primeru razvil njegovo idejo drugače, kot bi jo razvil sam. Nezadovoljen bo lahko ugotovil samo, da je ta nekdo drug napačen.
Pa saj ne gre samo za znanost in njeno samoodgovornost. Slovenci smo mojstri nekdodrugarstva. Drugi za nas volijo, drugi za nas protestirajo, včasih drugi namesto nas celo mislijo, na koncu pa so drugi odgovorni tudi za naše nezadovoljstvo. Celo če nam gre v bistvu dobro.
***
Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Ne vem, zakaj, ampak v tistem trenutku sem najprej pomislil na knjigo z istim naslovom (Somebody Else), ki opisuje življenje francoskega pesnika Arthurja Rimbauda v letih, ko ni več ustvarjal, ko je postal nekdo drug. Ko je opustil dar, s katerim je spreminjal svet, ko je zbežal pred tistim, kar je počel dobro (pred pesništvom), in slednjič postal trgovec s kavo, sužnji in orožjem v Afriki. Ko je postal metafora za to, kaj pomeni tak nekdo drug.
Trk ideje z realno izvedbo je za vsakega teoretika vedno šok. To verjetno pride še posebej do izraza v slovenskih nacionalnih vedah, kjer je raziskovalcev dovolj malo, da se lahko med seboj preštejemo in hkrati kar dobro poznamo. Skoraj vsak izmed nas se zaveda možnosti, ki nam jih ponuja trenutni čas, skoraj vsak pozna potencialne sodelavce. Redki so, ki nimajo dobrih idej. A le tisti, ki se kake od teh idej (lahko) lotijo, se v celoti zavejo, koliko odločitev je povezanih s potjo od ideje do njene realne uresničitve. Koliko kompromisov, ki jih človek ne želi narediti, pa ga vanje prisilijo takšne ali drugačne omejitve. Koliko navduševanja, prepričevanja in motiviranja drugih. Šele ko gre prvotna ideja skozi ta sita, ko postane manj osebna in bolj kolektivna, se z ravni sanj spusti na raven možnega in izvedljivega.
Slovenska znanost je podhranjena. To je objektivno dejstvo, ki ga s sodelavci vsako leto občutimo v obliki negotovosti, ali bomo naslednje leto še imeli dovolj sredstev za plače. A ni podhranjena samo finančno, v pasjih borbah za denar postaja (!) podhranjena tudi vsebinsko. Vse več je projektov, ki na papirju napovedujejo prelomne rešitve ali izdelke, narejeni rezultati pa so precej ubogi. To so projekti zaradi projektov, zgolj zaradi sredstev, ki jih prinašajo. S kvaliteto se bo pač ukvarjal nekdo drug. Tuji ocenjevalci na projekte namreč gledajo s svoje pozicije: kot možnost za raziskovalčev odmik od rutine. Večina jih niti ne ve, da v resnici odločajo o zaposlitvah, pri nacionalnih projektih pa poleg tega še o delu, ki ga ne bo opravil nihče drug na svetu.
Kritični pogled na lastno šibkost in pozorno spremljanje in vrednotenje vsake, celo zlonamerne kritike, vztrajanje pri strokovnosti in soočanju različnih pogledov, pogled v svet ter pogum so v takšni situaciji edina pot, ki vodi v pravo smer. Prav na teh izhodiščih smo v preteklih letih na inštitutu, kjer delujem, zasnovali portal Fran, Jezikovno svetovalnico, novi eSSKJ in ePravopis ter številna druga dela. Čeprav smo v stalnem finančnem primanjkljaju, skušamo pripravljati priročnike, ki jih znanstvena in splošna javnost razpoznava kot najbolj potrebne. V okviru svojih umskih in tehničnih omejitev skušamo narediti največ, kar znamo. In si ne delamo utvar, da znamo vse. Pri tem smo nekoliko nemoderni: finančno bi namreč bolje stali, če bi delali tisto, kar je za slovenski prostor manj ključno, a bi bolj impresioniralo mednarodne ocenjevalce (na primer raziskave aktualnih partikularnih svetovnih jezikoslovnih tem). Ker je število priročnikov in drugih znanstvenih del, ki jih vsako leto izdamo, res veliko, pa smo se hkrati navadili tudi, da smo pod stalnim drobnogledom strokovne javnosti in da smo izpostavljeni nenehni kritiki. Predvsem kritiki tistih, ki nenehno iščejo nekoga drugega.
Toda nekoga drugega najpogosteje ne bo, vsaj ne zelo kmalu. Zlasti ne v majhni raziskovalni skupnosti, kot je slovenska. Če pa se bo nekdo drug po spletu naključij morda le našel, se bo tisti, ki računa zgolj nanj, znašel v podobni zadregi kot zapuščeni ljubimec iz skladbe Somebody else (Nekdo drug) skupine The 1975, ki v videospotu iz lynchovske sobe zmeden in poln obupa odtava v depresivno plesno podzemlje. Pogled na to, kako je njegova ideja odšla k nekomu drugemu, ga bo pahnil v šok in nezadovoljstvo. Nekdo drug bo namreč v tem primeru razvil njegovo idejo drugače, kot bi jo razvil sam. Nezadovoljen bo lahko ugotovil samo, da je ta nekdo drug napačen.
Pa saj ne gre samo za znanost in njeno samoodgovornost. Slovenci smo mojstri nekdodrugarstva. Drugi za nas volijo, drugi za nas protestirajo, včasih drugi namesto nas celo mislijo, na koncu pa so drugi odgovorni tudi za naše nezadovoljstvo. Celo če nam gre v bistvu dobro.
***
Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
