Datum je zapisan na seznamu praznikov. A 23. november ni pomemben le zaradi Rudolfa Maistra in njegovega boja za severno mejo, ampak tudi zato, ker je tistega torka leta 1993 Slovenija dobila prvo stran na svetovnem spletu. Inštitut Jožefa Stefana je namreč pognal stran www.ijs.si, s tem dejanjem pa se je slovenska znanost postavila ob bok tehnološko najbolj drznih držav. Ob koncu leta 1993 je na svetu obstajalo vsega 623 spletnih strani. Strežnik je vzpostavil Mark Martinec, računalniški center je vodil Mišo Alkalaj, direktor inštituta je bil Danilo Zavrtanik. Ekipa, zbrana okrog Alkalaja in Martinca, je med drugim poskrbela za spletno predstavitev Slovenije, države, stare vsega 882 dni.

Rekonstrukcija prve slovenske spletne strani. FOTO: Institut Jožef Stefan

Ko sem nekaj tednov pozneje sedel s člani ekipe, ki je postavila prve slovenske spletne strani, sem imel privilegij, da sem ure in ure klikal po nastajajočem svetovnem spletu. Ko bi moral o novonastajajočem vzporednem svetu nekaj napisati, sem klecnil. Razumel sem le, da sem pokukal v nekaj veličastnega, nisem pa razumel, kaj je to. In kaj pomeni. Rešil me je kolega Ervin Hladnik Milharčič. Zgodbo o nastajajočem vzporednem svetu mu je uspelo zapisati. Danes na svetu deluje kakšnih 200 milijonov spletnih strani. Registriranih, a ne nujno delujočih spletnih naslovov je skoraj dve milijardi.

Leta 1993 je Slovenija pravočasno zaznala epohalne dimenzije svetovnega spleta, a se je v naslednjih dveh desetletjih vrnila proti obrobju. A to se ni zgodilo le Sloveniji. Zgodilo se je celotni Evropi. Osnutek za WWW so naredili v švicarskem Cernu – Cern je kratica za Evropsko organizacijo za jedrske raziskave –, gospodarske potenciale svetovnega spleta pa so zaznali na obalah Tihega oceana. Evropski snovalci svetovnega spleta so namreč resno jemali deklaracijo kalifornijskega aktivista in pesnika Johna Perryja Barlowa, ki je 8. februarja 1996 v Davosu predstavil deklaracijo o neodvisnosti kibernetskega prostora. Zdelo se je, da nastaja ogromni prostor svobode, po katerem vlade in drugi centri moči ne bodo mogli tacati. Dobro leto dni pozneje je bila v Kaliforniji ustanovljena družba Google. Amazon in Yahoo sta začela delovati leta 1994.

Danes so med prvimi desetimi največjimi internetnimi družbami štiri kitajske. Šest je ameriških. Vse štiri velike kitajske spletne korporacije so bile ustanovljene do leta 2000. Kitajski spletni trgovec Jingdong (JD.com) je star 20 let in se ukvarja z vprašanjem, kako naj kupljeno blago dostavi z dronom.

Trenutno največja evropska internetna družba, če je merilo promet, je nemška Zelando, ustanovljena leta 2008. Švedski Spotyfy, nekoliko manjši, je bil ustanovljen leta 2006. Če evropske internetne gospodarske podvige primerjamo z ameriškimi ali kitajskimi, je paradoks na dlani. Evropa se je držala načela, da lahko s spleta vsakdo jemlje po potrebah, prispeva po pa zmožnostih. Na drugih delih zemeljske oble so načela internetne svobode razumeli predvsem kot priložnost za dober posel.
Internet je bil sprva ameriški vojaški projekt, z nastankom svetovnega spleta pa je dobil povsem nove dimenzije.

Četrt stoletja pozneje se obeta nov znanstveni preboj. Kvantne tehnologije bodo računalniško moč neznansko povečale. Evropska znanstvena srenja ima pri tem preboju velike ambicije. Evropska politika sporoča, da je te ambicije pripravljena podpreti. Obstajata pa dve ključni vprašanji: bo med Evropejci, ki razumejo, kaj je kvantna tehnologija, dovolj poslovne imaginacije, da bi fantastično povečanje računalniških zmogljivosti iz akademskega problema spremenili v ekonomski projekt. Drugič, četudi evropska politika v tem trenutku podpira razvoj kvantnih tehnologij, zgodovina kaže na izjemen talent evropskih političnih sil, da zadušijo prenos znanstvenih prebojev v gospodarsko realnost.

Starodaven primer, ki kaže na evropski talent za uničevanje tehnoloških prebojev, je tragičen. Denis Papin, Francoz po rodu, je med bivanjem v nemškem mestu Kassel razvil parni stroj. Delujoči parni stroj je sestavil slabo stoletje pred Jamesom Wattom. Leta 1704 je Papinov parni stroj že poganjal rečno plovilo. Z barko je želel pluti po reki Fulda, vendar je imel čolnarski ceh monopol nad plovbo. Čolnarji so Papinov parni stroj razdejali. Razočarani Papin se je umaknil v London. Umrl je v siromaštvu. Tehnološko dokumentacijo pa so z veseljem preučevali britanski strokovnjaki.

Nihče ne ve, kam bi zavila svetovna zgodovina, če čolnarji s Fulde Papinovega parnika ne bi demolirali.

Dober dan!

Nepopolna konkurenca

Sorodni članki

Sveže dnevne novice takoj, ko se zgodijo

Več iz teme

Komentarji

Novice

Gospodarstvo

Delov poslovni center

Šport

Kultura

Mnenja

Magazin