Nezakonite naselbine in požiganje polj pod ameriškim okriljem

Sem Palestinec, na čigar ukradeni zemlji je bila zgrajena naselbina Ariel. Živim v bližnji vasi. To, da je predsednik ameriškega predstavniškega doma Mike Johnson pretekli ponedeljek obiskal Ariel, me je zelo razjezilo. Obisk je želel legitimizirati krajo naše zemlje, ki se dogaja vse od leta 1978, in spodbuditi nezakonite naseljence, naj nadaljujejo nasilje in umore Palestink in Palestincev.

Johnson zagotavlja, da hribi pokrajine, ki jo imenuje Judeja in Samarija, pripadajo Judom zaradi od boga jim dane obljube. A nisem še slišal za pravičnega boga, ki bi sprejel poboje nedolžnega staroselskega prebivalstva, krajo njihovega ozemlja in njihovo preganjanje. Nedvomno pa je to isti bog, ki je dal Johnsonovim belopoltim prednikom ultimativno dovoljenje, da pobijejo staroselce z otoka Turtle in ustanovijo Združene države Amerike.

Naselbina Ariel je nastala po letu 1978 na ukradenem ozemlju palestinskih vasi v okolišu Salfit na okupiranem Zahodnem bregu. Še vedno se spomnim lepe pokrajine hriba Džabal Kura v moji rojstni vasi Kira, ki sem jo nekoč lahko gledal skozi okno, preden jo je država Izrael ukradla. Nato jo je razglasila za zaseženo za namene javne rabe, preden jo je dala naseljencem, da so na njej zgradili svojo kolonijo. Spomnim se prve prikolice, ki je bila postavljena, in kako se je nato hrib v zgolj nekaj letih spremenil v grozljivi blok cementa. Kmalu zatem so se začele pojavljati še druge naselbine tu in tam po okoliških hribih, ki nas vse bolj dušijo ter preprečujejo naravno rast in širitev, možnost selitev in ki posrkajo skoraj ves zrak, ki ga dihamo.

Zgrajena na zasebnem zemljišču tamkajšnjih staroselskih palestinskih družin, na ukradenem Džabal Kuri, zdaj cveti naselbina Ariel in se širi z več kot 20.000 naseljenci. Ima policijsko postajo, univerzo, ki jo brezsramno priznavajo številne zahodne akademske institucije, območja za rekreacijo in nakupovanje, zelenice in javne parke, šole in vrtce, zdravstveni sistem in sinagoge.

Njeni nezakoniti naseljenci, priseljenci z vsega sveta, uživajo v prijetnem podnebju, v obilju vode in v bazenih, ki vsi kradejo vodo iz vodnega zajetja Bir Mad in bližnjega izvira Ein Simita. V čudoviti pokrajini uživajo popolno svobodo gibanja in vse mogoče storitve, infrastrukturo in privilegije, ki jim jih ponuja okupatorska vlada. Vse to je bilo zdaj nagrajeno še z uradnim obiskom predsednika ameriškega predstavniškega doma – Johnson je najvišji ameriški uradnik, ki je obiskal nezakonito izraelsko naselbino na Zahodnem bregu.

Palestinske vasi v okolici, ki so tam že stoletja, a na drugi strani cest, trpijo zaradi hudega pomanjkanja vode iz podtalnic, saj okupator ne dovoli, da bi uporabljali isto vodo. To krni temeljne storitve. Na ducate prebivalk in prebivalcev teh vasi so sile okupatorja in naseljenci umorili. Od druge intifade zapirajo vse vhode v vasi železna vrata. Razvoj vasi je prepovedan in domovi, ki so zgrajeni brez izraelskega dovoljenja, so porušeni. Palestinkam in Palestincem ni dovoljeno vstopiti v Ariel, ki je obkrožen z rezilno žico in kamerami, in prepovedano jim je tudi uporabljati svoja zemljišča ob naselbini.

Johnsonov obisk naselbine je sovpadel z največjo, najnevarnejšo in najbolj obsežno širitvijo naselbin, medtem ko naseljenci terorizirajo prebivalstvo Zahodnega brega. Dogaja se etnično čiščenje in izganjanje Palestink in Palestincev z Zahodnega brega, predvsem s podeželskih območij, medtem ko okupator izvaja genocid in namerno strada prebivalstvo Gaze.

Politično sporočilo tega obiska je legitimiziranje pobijanja in razseljevanje Palestink in Palestincev ter kraja njihovega ozemlja. Prekrivajo se zločini naseljencev na Zahodnem bregu, da bi se okrnili učinki vse širšega mednarodnega pripoznanja palestinske države in rešitve z dvema državama. Johnson tega med svojim obiskom ni skrival, ko je trdil, da ozemlje ni okupirano, ampak da imajo Judje pravico, da si ga lastijo, in da jim ZDA pri tem stojijo ob strani.

»Sveta knjiga nas uči, da je hribovje Judeje in Samarije obljubljeno Judom in Judinjam; njim pripada. Mnogi po svetu tega ne vidijo tako, to ozemlje označujejo za okupirano ali za Zahodni breg ali ga imenujejo drugače,« je dodal. »Vsak župan tu pa naj ve, da je naše stališče, da stojimo z vami.«

Ob teh besedah ni presenetljivo, da so obisk organizirali voditelji naseljencev v odboru Ješa. Njihove roke kot tudi dlani tolp kriminalne Hilltop mladine so umazane s krvjo nedolžnih kmetov iz vasi Turmusaja, Sindžil, Silvad, Kafr Malik in številnih drugih. Johnson si ni vzel časa, da bi obiskal te okoliške palestinske vasi in tudi ne družine ameriških državljanov palestinskih staršev, ki so bili ubiti med terorističnimi napadi naseljencev v zadnjih letih. Zadnji tak primer se je zgodil pred zgolj nekaj dnevi, nedaleč stran od Ariela.

Johnsona je sprejel tako imenovani župan Ariela, Jair Četboun, ekstremistični naseljenec, ki nenehno nagovarja izraelsko vojsko k brutalnostim nad Palestinkami in Palestinci. V zadnjih mesecih se je odločil, da je zaprl ceste, ki vodijo do naših vasi. Kasneje je vojska dovolila, da so ceste delno odprli, a se je temu zoperstavil in pripeljal buldožer, s katerim je prisilno zaprl palestinske ceste z izgovorom, da premiki Palestink in Palestincev ovirajo popotovanja naseljenk in naseljencev, še posebno ko je na cestah gneča. Dovozi v palestinske vasi ostajajo zaprti.

Vse skupaj je še poslabšalo dejstvo, da je Johnsona na obisku poleg ameriških kongresnikov spremljal tudi ameriški veleposlanik v Izraelu Mike Huckabee, ki je bolj ekstremističen od izraelske desnice. Najlepši dokaz tega je njegovo zanikanje stradanja in etničnega čiščenja v Gazi, kjer je bil teden dni prej z ameriškim odposlancem za Bližnji vzhod Stevom Witkoffom.

Medtem ko je Johnson ponosno hodil po Arielu, so se moji sokrajani in sokrajanke v bližnjih vaseh, ki jih nikoli ni videl, zaprti za železnimi vrati, spopadali s hudim pomanjkanjem vode in osnovnih storitev. Medtem ko je trosil visokoleteče besede, so naseljenci požigali polja v bližnjih palestinskih vaseh in tako potrdili njegovo preroštvo, ko je zatrjeval, da so oni tisti, ki imajo izključno pravico do te zemlje, in da z vidika ZDA na njej ni mesta za Palestinke in Palestince.

Kot staroselski Palestinec, ki živim v tej deželi, sporočam gospodu Johnsonu in njegovi tolpi: moja družinska hiša, kjer živim v Kiri, ima prvo nadstropje, ki ga je zgradil moj prapradedek pred več kot 300 leti – pred nastankom Združenih držav Amerike. Najvišje nadstropje je zgradil moj oče, preden se je pojavila nezakonita naselbina Ariel, in moji otroci načrtujejo, kako bodo zgradili še dodatno nadstropje. Moje oljke so zasadili moji predniki pred stoletji in še vedno so polne sadov. Z otroki jih vsako leto posadim še več in sadili jih bomo še naprej.

Mi, Palestinke in Palestinci, resnični skrbniki in lastniki te zemlje, bomo ostali tu. Naša je, podedovali smo jo od svojih očetov in dedkov. Zanjo skrbimo, zasajamo jo in žanjemo njene sadove. Vaš obisk tega ne bo spremenil niti ne bo zbrisal naših pravic. Da, trpimo, da lahko ostanemo na tej zemlji, vsak dan izgubljamo svoje otroke, a dovolj jih bo ostalo z nami, da bomo vztrajali in še naprej skrbeli za zemljo, da bomo pridelali tisto malo, kar potrebujemo za preživetje. Še vedno smo tu in odločeni smo, da bomo zmagali v svoji plemeniti in pravični borbi s podporo svobodnih ljudi tega sveta.

Prihodnost pripada mladim svobodnih narodov in ti se vse bolj zavedajo tako vaše dvoličnosti kot vaše sokrivde pri hudodelstvih okupacije, s katero si želite prislužiti usluge gospodarjev, ki vam financirajo volilne kampanje. Ljudje, kot ste vi, boste pozabljeni takoj naslednji dan, ko boste izgubili svoj položaj, in izginili boste iz analov zgodovine.

***

Farid Tamalah, palestinski novinar.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Middle East Monitor pod naslovom Johnson's visit to the illegal Ariel settlement will not make it legitimate. V slovenskem prevodu ga je s soglasjem avtorja objavil portal www.mesanec.si.