Odsotnost komunikacije z bolniki

Problematika neurejene oskrbe bolnikov na primarni ravni ostaja in ni izginila, čeprav so s poletjem o njej nehali poročati.
Fotografija: Bolniki nismo brezpravna raja, ampak si zaslužimo spoštljiv in odgovoren odnos, vključno z živo komunikacijo vodstev zdravstvenih ustanov. FOTO: Blaž Samec
Odpri galerijo
Bolniki nismo brezpravna raja, ampak si zaslužimo spoštljiv in odgovoren odnos, vključno z živo komunikacijo vodstev zdravstvenih ustanov. FOTO: Blaž Samec

V zdravstvu smo postali izvajalci zdravstvene oskrbe bolnikov usmerjeni vase. Tega sem se zavedela predvsem ob nedavnem kolapsu zdravstvenega sistema družinske medicine.

Ko sem poslušala zdravniška in politična razpravljanja o vzrokih kolapsa, sem opazila, da se nihče ni ukvarjal z bolnikom posameznikom, ki se je znašel brez še včeraj urejene zdravstvene oskrbe. Vodstev teh ustanov je na splošno oškodovanim bolnikom deklarativno zagotovilo, da bo kljub velikemu izpadu ambulantnega delovanja akutna oskrba zdravstvenega stanja bolnikov potekala nemoteno in ne bo okrnjena.

Pa je oskrba res tako potekala? Verjetno to velja za urgentna zdravstvena stanja, ki tudi sicer lahko potekajo mimo izbranega zdravnika. Vprašanje pa je, ali je kdo analiziral razmere in merila morebitne težave ter posledice za vse druge, torej ne urgentne bolnike?

​Zdi se, da nihče, tudi ne zastopniki pacientovih pravic, ki bi bili najbolj poklicani, da bi se oglasili in javnost opozorili, da izvajalci kršijo bolnikove zakonske pravice do dostopne in urejene zdravstvene oskrbe.

Tako kot še marsikje obstaja vtis, da so naši zakoni le črke na papirju, ki jih sistem upošteva samo občasno in še posebno ne, ko problematika preseže primer posameznika in postane množična, kot je postala v našem primeru kolapsa službe družinskega zdravnika.

​Zdi se, da nihče, tudi ne zastopniki pacientovih pravic, ki bi bili najbolj poklicani, da bi se oglasili in javnost opozorili, da izvajalci kršijo bolnikove zakonske pravice do dostopne in urejene zdravstvene oskrbe. FOTO: Leon Vidic
​Zdi se, da nihče, tudi ne zastopniki pacientovih pravic, ki bi bili najbolj poklicani, da bi se oglasili in javnost opozorili, da izvajalci kršijo bolnikove zakonske pravice do dostopne in urejene zdravstvene oskrbe. FOTO: Leon Vidic


Zanimivo je, da se vodstvom ustanov, v katerih je prišlo do neurejenega stanja, ni zdelo potrebno obvestiti bolnikov, ki smo izgubili svoje izbrane zdravnike, na koga naj se obrnemo oziroma kdo bo naš nadomestni izbrani zdravnik. Bolniki smo obstali v praznem prostoru, prepuščeni lastni iznajdljivosti. Še posebno zanimivo je, da tudi ministrstvo za zdravje ni razmišljalo o takojšnjih ukrepih za zaščito osnovnih bolnikovih pravic do urejene zdravstvene oskrbe.

Poglejmo si zelo svež primer iz dnevne prakse. Sedeminštiridesetletni bolnik, kadilec, je opazil, da v zadnjih mesecih zelo kašlja, izkašljuje in da je postal manj fizično zmogljiv. Oglasil se je pri izbranem zdravniku v Zdravstvenem domu Kranj, kjer pa so mu povedali, da ambulanta njegovega izbranega zdravnika ne deluje. Na vprašanje, kaj naj naredi, so mu svetovali, naj si poišče novega izbranega zdravnika, ki ga je po srečnem naključju našel v okoli 20 kilometrov oddaljenem drugem zdravstvenem domu. Je to prav? Bi lahko ugotovili, da sedanji zdravstveni sistem ne zagotavlja varnosti bolnikom? Bi moral javni zdravstveni sistem oskrbeti bolnike z nadomestnim zdravnikom, ne pa jih prepustiti njihovi iznajdljivosti in naključnim rešitvam?

Kako je mogoče, da slovenski bolniki toleriramo tako neurejenost sistema? FOTO: Blaž Samec
Kako je mogoče, da slovenski bolniki toleriramo tako neurejenost sistema? FOTO: Blaž Samec


Pri predstavljenem primeru bolnika sicer ni šlo za trenutno življenjsko ogroženost, vsekakor pa je potreboval zdravniški pregled, preiskave in predpis zdravil. Svetovali so mu le, naj si najde drugega izbranega zdravnika! Po srečnem naključju si ga je relativno hitro našel in si zagotovil nadaljnjo zdravstveno oskrbo. Kaj bi bilo, če ga ne bi našel? Bi svojo problematiko reševal s pregledom na urgenci? Toda urgenca ne zagotavlja kontinuitete obravnavanja bolnikov, ne naroča bolnikov na kontrolo k sebi, ampak bolnike vrača k izbranemu zdravniku, ki pa ga ta bolnik ne bi imel.

Kako je mogoče, da slovenski bolniki toleriramo tako neurejenost sistema? Očitno se počutimo zelo podrejeno, se ne pritožujemo ter se vedemo konformistično, saj ne želimo, da bi si nas sistem zapomnil kot nezadovoljneže.

Zdaj ko se je precej polegel medijski vihar zaradi kolapsa sistema družinske medicine oziroma ta ni več osrednja dnevna tema, lahko ugotovimo, da se v praksi problematika, kot nam jo predstavlja opisani bolnik, ni rešila.

Bolniki ostajamo tiho sprijaznjeni z vodstvenimi začetnimi zagotovili, da bo že kako in ni nikogar, ki bi v praksi ocenil eventualno škodo za zdravje bolnikov in na novo zagotovil kontinuiteto kakršnekoli vrste zdravstvene oskrbe bolnikov na primarni ravni.
Bi to nemoč bolnikov oziroma sprijaznjenost z razmerami lahko razložili s splošnim občutkom nemoči slovenskih državljanov (tudi na drugih področjih), da bi njihova mnenja lahko vplivala na realno izboljšanje njihovih razmer?

Problematika neurejene oskrbe bolnikov na primarni ravni ostaja in ni izginila, čeprav so s poletjem o njej nehali poročati. Najpozneje jeseni se bo spet pojavila. Dobro bi bilo, da bi jo čim prej sistemsko rešili (čeprav je poletje) ter bolnike, ki so izgubili svoje zdravnike, obvestili, kdo jih bo prevzel oziroma h kateremu zdravniku bodo prerazporejeni.

Bolniki namreč nismo brezpravna raja, ampak si zaslužimo spoštljiv in odgovoren odnos, vključno z živo komunikacijo vodstev zdravstvenih ustanov, v katerih so nastale motnje v delovanju primarnega sistema zdravstvene oskrbe bolnikov. Od odgovornih vodstev zdravstvenih ustanov bi si torej zaslužili ureditev problema, ki je nastal zaradi preteklih političnih odločitev.
Taka komunikacija z oškodovanimi bolniki bi pripomogla k občutku urejenosti zdravstvenega sistema in zmanjšala vtis o njegovi anarhičnosti, ki nas v zadnjih mesecih večkrat obhaja.

***

Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Preberite še:

Komentarji: