Pismo veleposlaniku Žbogarju

Spoštovani gospod Samuel Žbogar, prebiram Vašo izjavo za RTV SLO, s katero enačite Izrael in Hamas, in sem zgrožen in ogorčen, zlasti še v trenutku, ko izraelska vlada brez vsakih zadržkov odkrito napoveduje, kaj je njen končni cilj operacije v Gazi – popolna zasedba. Nekaj malega poznavanja korenin in zgodovine »izraelsko-palestinskega« konflikta (kar je zelo zavajajoč izraz za judovsko kolonialno vojno in zasedbo Palestine) nam zelo jasno pokaže, da je popolna zasedba ozemelj zgodovinske Palestine, vključno torej z Gazo in Zahodnim bregom, del stoletje in pol starega načrta nastanka judovske države. Da se je sionistična politika leta 1948 zadovoljila »zgolj« z 80 odstotki palestinskega ozemlja in da je potem od ene do druge izraelsko-arabske vojne prelagala prehod h končni rešitvi, nastanku Velikega Izraela, je zgolj posledica Ben Gurionove obsedenosti z demografsko nevarnostjo tega početja – zavedanja, da si judovska država ne more privoščiti novih ozemeljskih aneksij, če s tem dobi na pleča tudi tam živeče palestinsko prebivalstvo. To, kar se dogaja v Gazi, je izraz sionističnega spoznanja, da novih ozemeljskih potreb izraelske države ni več mogoče brzdati na račun neugodne demografije. Da je treba torej demografsko vprašanje rešiti drugače – in dokončno! To je tista genocidna politika Izraela, ki obstaja in deluje že veliko dlje, kot obstaja in deluje Hamas.

Partizanska koračnica za Hamas

Ne bom se na tem mestu spuščal v razloge, ki so privedli do nastanka Hamasa (v korenine procesa islamistične radikalizacije v arabskem svetu na splošno in konkretno znotraj palestinske skupnosti). Tudi ne bom špekuliral o ozadjih Hamasovega napada 7. oktobra, čeprav tudi to ne bi bilo čisto odveč za razumevanje dogajanja v Gazi. Dejstvo je, da je s tem napadom dobil Netanjahu darilo, kakršnega si je lahko samo želel – opravičilo, da sproži operacijo »končne rešitve«, zdesetkanja palestinskega prebivalstva Gaze, izgon preživelih in priključitev Gaze Velikemu Izraelu. Hamas je še zadnja in edina ovira, ki stoji sionistični politiki na poti do končnega cilja. (Četudi iskreno verjamem, da tudi priključitev Gaze in Zahodnega brega še ni zares končni cilj na poti do Velikega Izraela. Mislim, da se Izrael tudi tu še ne bo ustavil.)

Hamas, gospod Žbogar, ni teroristična organizacija. FOTO: Kylie Cooper/Reuters

Hamas, gospod Žbogar, ni teroristična organizacija. Kdor trdi kaj takšnega, ima resne težave z razumevanjem oziroma z odnosom do zgodovine narodnoosvobodilnih in protikolonialnih gibanj v svetu in v naši ožji domovini. Trditev, da se Hamasovi borci skrivajo po predorih, medtem ko je palestinsko ljudstvo prepuščeno stradanju in ubijanju, je skrajno cinična in skregana z vsako logiko. Hamas pač nima na voljo nepreglednih gozdov, gora in zaprtih dolin, kjer bi se organiziral, uril in utrjeval ter od koder bi z gverilskimi napadi počasi in vztrajno, do končne zmage, spodkopaval okupatorja. Upam, da smo to zgodovinsko lekcijo že vzeli in je ni treba na novo ponavljati in opravičevati.

Osnove izraelsko-palestinskega konflikta

Spoštovani gospod veleposlanik, razumem, kakšni so pritiski v mednarodni skupnosti, morda na Slovenijo zaradi nekaterih nekoliko drznejših potez v zadnjih dneh še toliko večji. Toda to ne sme biti razlog za zamegljevanje stvari. Izrael s svojo diplomatsko-lobistično dejavnostjo skrbi, da se mednarodna skupnost neskončno izgublja v neučinkovitih razpravah in nedoslednih predlogih rešitev, pri čemer niti teh ne uresničuje – skratka, že desetletja melje v prazno! Sionistična politika medtem spretno izkorišča enega svojih temeljnih principov delovanja: ustvarjanja nepovratnih dejstev na terenu. To bolj ali manj uspešno počne že od umika britanske mandatne uprave iz Palestine oziroma od začetka etničnega čiščenja Palestine leta 1948.

Razumem, da je Slovenija proti takšni politiki in takšnemu načinu delovanja Izraela nemočna. Vendar to ne more in ne sme biti izgovor za nenačelnost, za zamegljevanje dejstev in lajšanje slabe vesti z izgovorom, da so »tako ali tako vsi enaki«.

***

Andrej Poznič, Mengeš

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.