Potrošniško ozaveščanje za trajnostno prihodnost

Potrošnice in potrošnike je mogoče opolnomočiti z zagotovitvijo, da proizvajalci in prodajalci ponudijo več informacij.
Fotografija: Potrošniki in potrošnice lahko pravilno izbirajo le, če imajo na voljo dovolj informacij. Kako daleč je moral izdelek potovati, da je prispel do mene? FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Potrošniki in potrošnice lahko pravilno izbirajo le, če imajo na voljo dovolj informacij. Kako daleč je moral izdelek potovati, da je prispel do mene? FOTO: Jure Eržen/Delo

Evropa se že več let ponaša z dosežki na področju varstva potrošnikov. Leta 1972 so evropski ministri potrdili pet temeljnih pravic potrošnikov. Leta 1997 je vsak potrošnik dobil pravico, da vrne izdelke, kupljene na spletu. Leta 1999 so potrošnice in potrošniki dobili pravico do brezplačnega dveletnega jamstva za izdelek z napako, ne glede na to, ali je bil kupljen po spletu, v trgovini ali po pošti. Leta 2020 pa nova direktiva potrošnikom in potrošnicam omogoča, da združijo moči in v EU vložijo kolektivne tožbe v primeru čezmejnih goljufij, kakršna je Dieselgate. Ker smo v EU v koraku s časom, so evropski potrošniki in potrošnice varni ter lahko uživajo pravice, ki so med najmočnejšimi na svetu.

Leto 2020 je bilo izjemno, toda kar zadeva zaščito potrošnikov, je evropska komisija ohranila dosedanje standarde. Porast spletnega nakupovanja leta 2020, ki je po ocenah preseglo nakupe v preteklih petih letih skupaj, je s seboj prinesel poplavo lažnih oglasov, ponarejenih izdelkov in lažnih ocen. Evropska komisija je zato usklajevala delo EU z glavnimi spletnimi platformami, da bi odstranile več milijonov goljufivih objav.

EU nenehno dokazuje, da potrošnicam in potrošnikom lahko pomaga, kadar gre kaj narobe, vendar ta skrb vključuje tudi njihovo opolnomočanje za sprejemanje pravih odločitev. V teh dneh več milijonov ljudi brska po spletu, da bi izdelke kupili po ugodni ceni, a ne pozabimo, da 42 odstotkov prebivalstva EU nima osnovnih digitalnih spretnosti in znanj. Potrošnice in potrošniki morajo biti sami pozorni in se zavedati tveganj. Spletnim ocenam ni mogoče vedno zaupati in »najugodnejša ponudba« je pogosto predobra, da bi bila resnična.

Didier Reynders. FOTO: Lukasz Kobus/arhiv Evropske komisije
Didier Reynders. FOTO: Lukasz Kobus/arhiv Evropske komisije
Vsak nakup pomeni našo odločitev. Večinoma temelji na ceni, včasih na pripravnosti, vse pogosteje pa v zadnjem času tudi na okoljskem premisleku. Prav je, da si postavimo vprašanje, kakšen učinek ima naša odločitev, da vse nakupe opravimo po spletu. Mar mali trgovci na drobno lahko pošteno tekmujejo z največjimi spletnimi platformami? Naj izberemo »klikni in prevzemi« ali dostavo na dom? Pri prehodu na bolj zdravo, podnebno nevtralno in z viri gospodarno prihodnost je prav, da izberemo trajnostnost, vendar moramo biti pripravljeni na ovire.

Potrošniki in potrošnice lahko pravilno izbirajo le, če imajo na voljo dovolj informacij. Kako daleč je moral izdelek potovati, da je prispel do mene? Kakšen je njegov okoljski odtis? Številne potrošnice in potrošniki želijo vedeti tudi, kakšna je življenjska doba izdelka. Nekateri so pripravljeni odšteti več za večjo trajnostnost. Kaj pa, če je na voljo sicer dovolj informacij, vendar jim ni mogoče zaupati, tako da potrošniki in potrošnice ne morejo ugotoviti, kateri izdelki so res do okolja prijazni? Številne to skrbi. Potrošnice in potrošnike je mogoče opolnomočiti z zagotovitvijo, da proizvajalci in prodajalci ponudijo več informacij. Mogoče je tudi prepovedati lažno zeleno oglaševanje.

V teh dneh več milijonov ljudi brska po spletu, da bi izdelke kupili po ugodni ceni, a ne pozabimo, da 42 odstotkov prebivalstva EU nima osnovnih digitalnih spretnosti in znanj. FOTO: Voranc Vogel/Delo
V teh dneh več milijonov ljudi brska po spletu, da bi izdelke kupili po ugodni ceni, a ne pozabimo, da 42 odstotkov prebivalstva EU nima osnovnih digitalnih spretnosti in znanj. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Potrošniki in potrošnice lahko poleg tega dobro izberejo le, če so trajnostni izdelki na voljo. Izdelkov ne bi smeli proizvajati tako, da se okvarijo in odpovedo, temveč na način, da dolgo zdržijo v podnebno nevtralnem, z viri gospodarnem in zdravem krožnem gospodarstvu. Proizvajalci bi morali biti dolžni proizvajati rezervne dele, ki jih je enostavno zamenjati, hkrati pa še vedno zagotoviti, da izdelek izpolnjuje varnostne standarde na ravni EU. Če se sesalnik pokvari ali se mobilni telefon upočasni pod težo nove tehnologije, bi morala biti prva možnost popravilo in ne zamenjava, takšna izbira pa ne bi smela biti dražja.
Nova digitalna tehnologija nam lahko pomaga tudi pri sprejemanju trajnostnih odločitev, kot so izpopolnjena spletna orodja za primerjavo izdelkov in zelene aplikacije za spremljanje porabe energije. Vendar je tudi pri tem treba obravnavati nekatera tveganja. Poglejmo, na primer, pametne števce. Gospodinjstvom lahko pomagajo spremljati porabo energije, le redki pa imajo dostopen vmesnik. Za pametne rešitve, ki so dolgoročno energetsko učinkovitejše, včasih potrebujemo višje začetne stroške, tako da mora potrošnik zaprositi za kredit. Zagotoviti moramo, da se pri kreditiranju vse informacije zagotovijo zunaj spleta in na spletu ter da so nasveti glede dolga široko dostopni.

Trajnostni prehod bi moral biti trajnosten za okolje, hkrati pa vzdržen tudi za posameznika. Evropska komisija je zato pred kratkim sprejela novo agendo za potrošnike, da bi državljane in državljanke podprla pri zelenem in digitalnem prehodu. Cilj ni le, da so zaščiteni tam, kjer so najšibkejši, temveč da so opolnomočeni za prihodnost. Potrošniki in potrošnice bi se tako lahko prepustili toku časa, vedoč, da pripravljavci politik skrbijo za njihovo varnost. Lahko pa tudi sami pospešijo spremembe. Pripravljavci politik bi jim morali zagotoviti orodja, ki bi jim to omogočila.

***
Didier Reynders, evropski komisar za pravosodje

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Preberite še:

Komentarji: