Severnoatlantska pogodba – jo je naš vrh sploh prebral?

Če so severnoatlantsko pogodbo prebrali, bi se morali predsednica republike, predsednik vlade, ministrica za zunanje in evropske zadeve ter minister za obrambo ali njihovi pravni svetovalci in prišepetovalci vprašati, ali to, kar v njej piše, 76 let po podpisu (Washington D. C., 4. april 1949) še vedno drži? Izločil sem nekaj delov tega dokumenta in nanje preslikal sedanje stanje.

Preberimo kar takoj uvodni stavek preambule:

»Pogodbenice te pogodbe ponovno potrjujejo svoje zaupanje v cilje in načela ustanovne listine Združenih narodov ter svojo željo, da bi z vsemi narodi in vladami živele v miru.«

Plemeniti zapis, toda ali danes še velja? Se ga članice te druščine še držijo? Ocenjujmo ravnanje ZDA, glavne pogodbenice, one, ki bi morale biti vzornica vsem drugim, do Palestine, brezpogojno zaščito in podporo Izraelu, ki v posmeh vsem resolucijam OZN dela s Palestinci, kar se mu zahoče. Jih pobija, in to pred očmi sveta, po sto na dan že skoraj dve leti, jim uničuje domove, ustanove, onemogoča zdravljenje in reprodukcijo, jih izpostavlja lakoti, žeji in boleznim. In pri tem ga – poleg ZDA, ki Izrael tudi neprekinjeno oborožujejo – v Evropi močno protežira še Nemčija, ki onemogoča kakršnokoli resno ukrepanje EU proti temu početju.

Kaj pa občasne agresije Združenih držav Amerike, brez nikakršnega mandata svetovne organizacije, na suverene in neodvisne države, članice OZN, ki jim niso povšeči: na Afganistan, Irak, pred kratkim na Iran? In ostale pogodbenice vsemu temu molče pritrjujejo, kdo z bolj, kdo z manj stisnjenimi zobmi, a pazljivo, da Donald Trump tega ne bi opazil. Sicer so enako počeli njegovi predhodniki.

Še zadnja ugotovitev, ki ne priča o spoštljivem vedenju ZDA do severnoatlantske pogodbe oziroma ciljev in načel ustanovne listine OZN – sankcije, ki jih sprožajo do sodnic Mednarodnega kazenskega sodišča in posebne poročevalke svetovne organizacije za Palestino, ker Izrael obtožujejo za genocid nad Palestinci. Drži, da so se časi spremenili, da se je Nato spremenil, in to hudo na slabše?

Pa pojdimo dalje, k 1. členu pogodbe.

»Pogodbenice se zavezujejo, da vse mednarodne spore, v katere bi lahko bile vpletene, rešujejo miroljubno, kot določa ustanovna listina Združenih narodov, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi in da se v svojih mednarodnih odnosih vzdržijo grožnje s silo ali uporabe sile na način, ki ni v skladu s cilji Združenih narodov.«

Kaj lahko rečemo o tem? Ali članice Nata res rešujejo, recimo, vojno v Ukrajini, ki so jo, mimogrede, s procesom širitve zavezništva vse bliže ruskim mejam pomagale zanetiti, miroljubno, kot določa ustanovna listina OZN, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi? Trdim, da ne. Za miroljubno reševanje spora je nujen dialog z obema stranema in pri vojni v Ukrajini dialoga z Rusijo ni. Drugič, igranje na stavo, da bo Rusija v tem sporu poražena, ogroža svetovni mir! Kaj pa pogled na Gazo? V tem konfliktu dialog sicer je, a tako kot ga usmerja in določa agresor, torej Izrael, ob sponzorstvu, kot sem že dejal, ZDA. Združenim narodom sta Izrael in ZDA odvzeli celo razdeljevanje humanitarne pomoči preživelim v Gazi in opravilo prenesli k ubijalskim plačancem. Od državnikov pogodbenic sem besedo genocid slišal samo iz ust naše predsednice. Vlada in zunanje ministrstvo je še nista izrekla.

Preskočimo člene, ki ne dajejo kakega posebnega komentarja, vse do desetega, ki v prvem stavku pravi:

»Pogodbenice lahko s soglasnim dogovorom povabijo katerokoli drugo evropsko državo, ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja, da pristopi k tej pogodbi.«

Je RS kdaj dala soglasje k povabilu Ukrajini, da pristopi k zavezništvu? Kdaj in kdo je o tem odločal? In če je bilo soglasje dano, je temeljilo na prepričanju, da je Ukrajina sposobna podpreti načela te pogodbe, za katera smo že prej ugotovili njihovo fleksibilnost predvsem od najmočnejše pogodbenice – ZDA, ter prispevati k varnosti severnoatlantskega območja? Sam dvomim, da je vojna z najmočnejšo jedrsko silo na planetu, četudi začeta z agresijo zadnje, prispevek k varnosti območja Nata, toliko bolj, ker se je zavezništvo samo podalo v ta spopad, za zdaj le posredno, z dostavo orožja in inštruktorjev, a vse bliže smo napotitvi tudi živih sil – glej predlog Francije in Združenega kraljestva, da bi nadzor nad morebitnim mirom med Rusko federacijo in Ukrajino izvajala »koalicija voljnih« (večinoma članice Nata) pod njunim poveljstvom ali poveljstvom ZDA. O sposobnostih Ukrajine, da podpre načela te pogodbe, ne bom sodil, četudi iz prve roke vem, da bistvenega odstopanja od ruskega režima ni.

Gremo dalje – 12. člen:

»Po desetih letih veljavnosti te pogodbe ali kadarkoli pozneje se pogodbenice, če katera od njih to zahteva, skupaj posvetujejo z namenom, da jo pregledajo in pri tem upoštevajo dejavnike, ki takrat vplivajo na mir in varnost na severnoatlantskem območju, vključno z razvojem dogovorov na svetovni in regionalni ravni po ustanovni listini Združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti.«

Smo kot RS kdaj izkoristili določila tega člena, da bi se z drugimi članicami posvetovali o dejavnikih miru in varnosti znotraj zavezništva ter opozarjali na stranpoti ZDA in še koga (ZK) vis-à-vis ustanovne listine OZN? Ne pomnim, da bi. Smo vselej ali kimali ali v najboljšem primeru molčali.

In na koncu še beseda ali dve ob 13. členu:

»Po dvajsetih letih veljavnosti te pogodbe lahko katerakoli pogodbenica preneha biti pogodbenica eno leto po tem, ko je obvestilo o odpovedi poslala Vladi Združenih držav Amerike, ki bo vlade drugih pogodbenic obvestila o deponiranju vsakega obvestila o odpovedi.«

Ali zagovorniki članstva v Natu, ki jih moti že sama zamisel katerekoli politične stranke ali civilnodružbene skupine, da bi vprašali ljudi, ali se imamo v tem zavezništvu po 22 letih članstva lepo in se čutimo varni, poznajo besedilo 13. člana pogodbe? Ta nam daje pravico, da od nje odstopimo, ne da bi ogrožali mednarodno kredibilnost. Povsem spoštljivo do same pogodbe in drugih pogodbenic. Rekli bodo: ja, pravno to že drži, a politično bi bili odzivi nič kaj prijazni. Temu tudi sam pritrjujem. Pri osamosvajanju je bilo podobno. Ustava SFRJ nam je omogočala samoodločbo in na to pravico smo se tudi sklicevali, a sledila je agresija JLA, kar pa je bil dodaten dokaz, da smo morali »iti po svoje«. Toda, če je uspelo takrat, zakaj ne bi še enkrat?

Skratka, zveza Nato ni več to, kar je bila, ko so jo ustanavljali. Pogodbenice še manj. In če smo pošteni in predani vrednotam in načelom, ki smo jim sledili ob osamosvajanju, bi se morali vsaj vprašati, ali smo sploh kadarkoli spadali k Natu?

Ne nazadnje podnebje. Pred 76 leti se o njegovih spremembah še ni govorilo. Domnevam, da se je v znanstvenih krogih za podnebne spremembe vedelo. A si mislim, da vendarle ne toliko, da bi predvideli obseg, dinamiko in posledice. Podnebne spremembe, ki predstavljajo gotovo največjo grožnjo človeštvu in njegovemu preživetju, bi morale postati del doktrine in politike Nata. A se to ne dogaja. Še huje. Politika ekspanzije in vsiljevanja mednarodne dominacije, netenja konfliktov in militarizacije družbe z vso obilnejšo proizvodnjo orožja ves ta proces vse hitreje slabša. V treh letih vojne v Ukrajini, na primer, se je globalni ogljični odtis povečal za pet odstotkov. In zdaj bi še povečali obrambne proračune za najmanj dvakrat, EU bi k temu prispevala z 800 milijardami evrov. Zamislimo se, ljudje. Ali bo našim vnukom sploh uspelo nazdraviti naslednjemu stoletju?

***

Aurelio Juri, nekdanji poslanec evropskega in slovenskega parlamenta, župan in novinar.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.