Smrt ali Nobelovo nagrado Assangeu
Številnih prevar, zlorab in manipulacij niso odkrili finančne uprave, inšpektorati, finančne policije ali kriminalisti, temveč novinarji.
Odpri galerijo
FOTO: Henry Nicholls/Reuters
Če bo izročen oblastem, me skrbi, da bi bil izpostavljen nevarnosti resnih kršitev njegovih človekovih pravic, skupaj s svobodo izražanja, pravico do poštenega sojenja, ter mučenju in krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, je dejal Nils Melzer, posebni poročevalec Združenih narodov (ZN) za mučenje. Ali predstavnik ZN govori o ravnanju nekega totalitarnega režima, kjer oblast krši človekove pravice, kjer je sojenje nepošteno in kjer zapornike mučijo? Ne, gre za ZDA in za Juliana Assangea, ustanovitelja Wikileaksa. Melzer je skupaj z dvema zdravnikoma dognal, da je Assange žrtev večletnega psihološkega mučenja, ki se zdaj nadaljuje v zaporu v Združenem kraljestvu.
Assange je obtožen špijonaže, ker naj bi zbiral in objavil dokumente o skrivnem delovanju ameriških oblasti. Če bo v ZDA obsojen, bo enaka usoda doletela vsakega raziskovalnega novinarja ali žvižgača, ki bo počel podobne stvari. Raziskovalno novinarstvo in žvižgači, ki bodo objavili dokaze o umazanijah, morda celo o kriminalnih dejanjih, ki jih izvaja neka država, tvegajo zapor, morda celo za vse življenje. Če neka vlada izvaja nedopustna dejanja, kot je ubijanje civilistov, prisluškovanje mobilnim telefonom ali podpira terorizem, in nekdo taka dejanja odkrije ter objavi dokumente, ki to dokazujejo, bi bilo treba tisto vlado oziroma državo ustrezno sankcionirati. Ko Assangea izročamo ZDA, ga obsojamo na dosmrtno ječo. S tem pišemo obsodbo sebi, demokraciji in svobodi informiranja.
Zahvaljujoč Wikileaksu je svet izvedel za mučenja zapornikov v Guantanamu, za »kolateralni poboj« civilistov v Iraku, za projekt nadzora računalnikov, pametnih telefonov, pametnih televizorjev ali socialnih medijev, ki omogočajo prisluškovanje ali snemanje, izvedel je za mnoge tajne finančne ali trgovinske dogovore ter druge aktivnosti, ki nasprotujejo javnim interesom. Dokumenti, ki takšna dejanja dokazujejo in jih je objavil Wikileaks, pomagajo brzdati samovoljo močnih ter odkriti laži in nezakonitosti, ki jih oblasti pred javnostjo skrivajo.
Wikileaks je od leta 2006 objavil na milijone zaupnih dokumentov. Nasprotniki Assangea so proti njemu sprožili kampanjo obrekovanja in trdijo, da ni preiskovalni novinar, temveč posiljevalec, ki krade informacije in omogoča uhajanje zaupnih dokumentov v javnost, s čimer dela škodo državi, njenemu ugledu, vojski in zunanji politiki. Politiki in sodstvo v ZDA bodo Assangeu dokazovali, da ni novinar, in mu s tem poskušali odvzeti ključne argumente za obrambo. Ali gre pri Assangeu res za sovražna dejanja, ki škodijo Ameriki? Ali pa gre za razkritje umazanih političnih mahinacij države, ki se ima za največjo demokracijo?
Zahvaljujoč preiskovalnemu novinarstvu izvemo za največje prevare ali celo zločine, ki jih izvajajo korporacije, države ali posamezniki. Panamskih dokumentov, rajskih dokumentov, Luxleaksa, zlorabe osebnih podatkov (Cambridge Analytica) in drugih »prevar« niso odkrili finančne uprave, inšpektorati, finančne policije ali kriminalisti, temveč novinarji.
Ali sta preiskovalno novinarstvo in pravica do obveščenosti, še posebej ko država izvaja kriminalna dejanja, prepovedana? V totalitarnih režimih ni dovoljeno razširjati novic, ki vladi ne ustrezajo. Ali postajajo ZDA z obsodbo Assangea totalitarna država? Ali naj EU prikima, ko neka velika in močna totalitarna država zahteva izročitev novinarja zato, da mu bo sodila, ker je razgalil njeno delovanje? Zakaj je EU pripravljena verbalno obsojati kratenje demokracije na Kitajskem, Assangea pa ne zaščiti? Čeprav je bila v EU letos sprejeta direktiva o zaščiti žvižgačev, je ta zaščita omejena na poslovni sektor, torej na primere davčnih utaj, zlorabe osebnih podatkov, korupcije, spornih javnih naročil in podobnih problemov, ki so v javnem interesu. Žvižgači in novinarji, ki razkrijejo škandale, ki jih izvaja neka država, pa nimajo takšne zaščite. Nagrada galizia za novinarje, žvižgače in branilce svobode obveščanja, ki so jo poslanci evropskega parlamenta iz skupine združenih levih strank podelili Assangeu leta 2019, se zdi kot norčevanje, če ga obenem iz Evrope pošiljamo v smrt v ZDA.
Mirovna aktivistka iz Severne Irske, ki je leta 1976 prejela Nobelovo nagrado za mir, je predlagala, naj leta 2019 to nagrado podelijo Julianu Assangeu. Morda je nominacija Assangea za Nobelovo nagrado za mir tista gesta, ki daje upanje za ohranitev demokracije. Assangea in demokracijo morda lahko reši civilna družba s pritiskom na politike. Z uničenjem Assangea pa totalitarizem slavi novo zmago v poskusu, da bi bili mediji predvsem propagandni stroj oblasti in kapitala.
Nobelovo nagrado za mir radi podelijo aktivistom iz tretjega sveta. Tudi ameriškim predsednikom (Carter, Obama). Ali bi si jo leta 2019 zaslužil Assange ali Trump? Razplet zadeve z Assangeem je zgodba o svobodi, o dostojanstvu, o demokraciji in ne nazadnje o vojni in miru, pravi preiskovalni novinar Andrew Fowler, avtor pred kratkim izdane knjige Shooting the messenger: criminalizing journalism (Streljanje prinašalca novic: kriminalizacija novinarstva), ki govori o Assangeu. Bomo videli, kako resno odbor, ki določi Nobelovega nagrajenca za mir, jemlje temeljne vrednote zahodne demokracije.
Manning, Snowden, Assange in drugi so tvegali svoje življenje za javno dobro. Kdaj jim bomo postavili spomenike in po njih imenovali ulice? Ali se zavedamo, da je usoda Assangea zares pomembna zadeva za vse nas in za svet, v katerem bodo živeli naši otroci?
***
Dr. Saša Prešern, raziskovalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Assange je obtožen špijonaže, ker naj bi zbiral in objavil dokumente o skrivnem delovanju ameriških oblasti. Če bo v ZDA obsojen, bo enaka usoda doletela vsakega raziskovalnega novinarja ali žvižgača, ki bo počel podobne stvari. Raziskovalno novinarstvo in žvižgači, ki bodo objavili dokaze o umazanijah, morda celo o kriminalnih dejanjih, ki jih izvaja neka država, tvegajo zapor, morda celo za vse življenje. Če neka vlada izvaja nedopustna dejanja, kot je ubijanje civilistov, prisluškovanje mobilnim telefonom ali podpira terorizem, in nekdo taka dejanja odkrije ter objavi dokumente, ki to dokazujejo, bi bilo treba tisto vlado oziroma državo ustrezno sankcionirati. Ko Assangea izročamo ZDA, ga obsojamo na dosmrtno ječo. S tem pišemo obsodbo sebi, demokraciji in svobodi informiranja.
Največja odkritja Wikileaksa
Zahvaljujoč Wikileaksu je svet izvedel za mučenja zapornikov v Guantanamu, za »kolateralni poboj« civilistov v Iraku, za projekt nadzora računalnikov, pametnih telefonov, pametnih televizorjev ali socialnih medijev, ki omogočajo prisluškovanje ali snemanje, izvedel je za mnoge tajne finančne ali trgovinske dogovore ter druge aktivnosti, ki nasprotujejo javnim interesom. Dokumenti, ki takšna dejanja dokazujejo in jih je objavil Wikileaks, pomagajo brzdati samovoljo močnih ter odkriti laži in nezakonitosti, ki jih oblasti pred javnostjo skrivajo.
Wikileaks je od leta 2006 objavil na milijone zaupnih dokumentov. Nasprotniki Assangea so proti njemu sprožili kampanjo obrekovanja in trdijo, da ni preiskovalni novinar, temveč posiljevalec, ki krade informacije in omogoča uhajanje zaupnih dokumentov v javnost, s čimer dela škodo državi, njenemu ugledu, vojski in zunanji politiki. Politiki in sodstvo v ZDA bodo Assangeu dokazovali, da ni novinar, in mu s tem poskušali odvzeti ključne argumente za obrambo. Ali gre pri Assangeu res za sovražna dejanja, ki škodijo Ameriki? Ali pa gre za razkritje umazanih političnih mahinacij države, ki se ima za največjo demokracijo?
Preiskovalno novinarstvo rešuje svet
Zahvaljujoč preiskovalnemu novinarstvu izvemo za največje prevare ali celo zločine, ki jih izvajajo korporacije, države ali posamezniki. Panamskih dokumentov, rajskih dokumentov, Luxleaksa, zlorabe osebnih podatkov (Cambridge Analytica) in drugih »prevar« niso odkrili finančne uprave, inšpektorati, finančne policije ali kriminalisti, temveč novinarji.
Ali sta preiskovalno novinarstvo in pravica do obveščenosti, še posebej ko država izvaja kriminalna dejanja, prepovedana? V totalitarnih režimih ni dovoljeno razširjati novic, ki vladi ne ustrezajo. Ali postajajo ZDA z obsodbo Assangea totalitarna država? Ali naj EU prikima, ko neka velika in močna totalitarna država zahteva izročitev novinarja zato, da mu bo sodila, ker je razgalil njeno delovanje? Zakaj je EU pripravljena verbalno obsojati kratenje demokracije na Kitajskem, Assangea pa ne zaščiti? Čeprav je bila v EU letos sprejeta direktiva o zaščiti žvižgačev, je ta zaščita omejena na poslovni sektor, torej na primere davčnih utaj, zlorabe osebnih podatkov, korupcije, spornih javnih naročil in podobnih problemov, ki so v javnem interesu. Žvižgači in novinarji, ki razkrijejo škandale, ki jih izvaja neka država, pa nimajo takšne zaščite. Nagrada galizia za novinarje, žvižgače in branilce svobode obveščanja, ki so jo poslanci evropskega parlamenta iz skupine združenih levih strank podelili Assangeu leta 2019, se zdi kot norčevanje, če ga obenem iz Evrope pošiljamo v smrt v ZDA.
Nobelova nagrada za mir
Mirovna aktivistka iz Severne Irske, ki je leta 1976 prejela Nobelovo nagrado za mir, je predlagala, naj leta 2019 to nagrado podelijo Julianu Assangeu. Morda je nominacija Assangea za Nobelovo nagrado za mir tista gesta, ki daje upanje za ohranitev demokracije. Assangea in demokracijo morda lahko reši civilna družba s pritiskom na politike. Z uničenjem Assangea pa totalitarizem slavi novo zmago v poskusu, da bi bili mediji predvsem propagandni stroj oblasti in kapitala.
Nobelovo nagrado za mir radi podelijo aktivistom iz tretjega sveta. Tudi ameriškim predsednikom (Carter, Obama). Ali bi si jo leta 2019 zaslužil Assange ali Trump? Razplet zadeve z Assangeem je zgodba o svobodi, o dostojanstvu, o demokraciji in ne nazadnje o vojni in miru, pravi preiskovalni novinar Andrew Fowler, avtor pred kratkim izdane knjige Shooting the messenger: criminalizing journalism (Streljanje prinašalca novic: kriminalizacija novinarstva), ki govori o Assangeu. Bomo videli, kako resno odbor, ki določi Nobelovega nagrajenca za mir, jemlje temeljne vrednote zahodne demokracije.
Manning, Snowden, Assange in drugi so tvegali svoje življenje za javno dobro. Kdaj jim bomo postavili spomenike in po njih imenovali ulice? Ali se zavedamo, da je usoda Assangea zares pomembna zadeva za vse nas in za svet, v katerem bodo živeli naši otroci?
***
Dr. Saša Prešern, raziskovalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
