Sodniki, ustava in demokracija
Če gre predsednik sodnega sveta tako daleč, kot je šel Vladimir Horvat v Delu 1. decembra (v intervjuju »To je poskus podrejanja sodne veje oblasti«), potem to pomeni, da je napetost med sodstvom in obema političnima vejama oblasti (namreč bolj izrazito političnima kot sodstvo) tik pred izbruhom odprtega konflikta – in da mora biti zato komentiranje zunanjega opazovalca tega konflikta zelo previdno, da ne bi napetosti še zaostrilo. Zato bom v tem članku misli, ki se mi ob tem porajajo, skušal zapisati čim bolj obzirno in previdno. Še zlasti o tem, da zdaj sodniki (ena od treh vej oblasti?!) že povsem očitno grozijo vladi in zakonodajalcu: »Če nas ne boste takoj plačali tako, kot je o tem odločilo ustavno sodišče, bomo pa stavkali!« Kaj si ob tem mislijo (tisti) državljani, ki jih (precej enako) tepejo slabe odločitve vseh treh vej oblasti, si ni težko predstavljati – raje ne nadaljujem o tem. Morda (najblažje) zapišem le to, da se sodniki s tem sami prekvalificirajo iz nosilcev oblasti v mezdne delavce te oblasti, proti kateri stavkajo za višje plače. Za reševanje sporov med tremi vejami oblasti ustava predvideva in dovoljuje drugačna sredstva (in uporaba nekaterih od njih se v tem intervjuju že napoveduje) – je pri nas že preveč pričakovati, da bodo vsaj sodniki ustavo spoštovali? In da je treba spoštovati ne le besede (ali molk) posameznega člena, ampak predvsem smisel ustave kot celote – je to treba sodnikom šele povedati?
Druga pripomba: če gornjo grožnjo sodnikov javnosti sporoča predsednik organa, ki sploh ni organ sodstva samega, ampak naj bi bil organ demokratične kontrole nad sodstvom, pri tem je pa ta predsednik sam sodnik – kako je pa s tem? Zame je tu nekaj hudo narobe, žal po »zaslugi« ustave, ki to dopušča – tudi z določbo, da imajo sodniki v tem organu večino. Sam tej ustavni določbi že od vsega začetka ostro nasprotujem kot nedemokratični, kot bistveni oviri (tudi simbolični) za resničen demokratičen nadzor nad to vejo oblasti. Pri tem sem se že ob sprejemanju ustave opiral na zame izvrstna stališča nemške ustavnopravne teorije, česar tu v časopisnem članku ne morem ponavljati. Vem seveda, da je v Evropi in v svetu prevladalo nasprotno stališče (da naj bi sodniki v takih organih imeli večino) – po mojem mnenju brez tehtnih in prepričljivih argumentov.
Ta »konflikt interesov« se pri nas skuša ublaževati z zahtevano dvotretjinsko večino za pomembne odločitve tega organa – a temu bi bilo treba dodati vsaj še določbo, da temu organu demokratične kontrole nad sodstvom ne sme predsedovati sodnik. Zanimiva primerjava: po spremembi britanske ustave leta 2005 tam sodnike višjih sodišč predlaga v imenovanje 15-članska komisija (Judicial Appointments Commission), v kateri so laični člani nasproti sodnikom sicer v manjšini – toda predsednik ne sme biti sodnik. (Ali italijanski model, sicer bistveno drugačen od našega, kjer pa sodnemu svetu predseduje predsednik republike – sodniki pa v njem nimajo večine!) Zaradi vsega tu zelo na kratko opisanega ni čudno, da pri nas zlasti laična javnost, a vse bolj tudi strokovna, sodnega sveta sploh ne dojemata več kot organa demokratične kontrole nad sodstvom, ampak kar kot del sodstva. Žal tudi po »zaslugi« ustave, ki bi tu potrebovala mnogo globlji poseg od zdaj nameravanega.
Je pri nas že preveč pričakovati, da bodo vsaj sodniki ustavo spoštovali? In da je treba spoštovati ne le besede (ali molk) posameznega člena, ampak predvsem smisel ustave kot celote – je to treba sodnikom šele povedati?
Zdaj pa k sedanjemu nasprotovanju našega, tako izoblikovanega sodnega sveta predlogu, kako naj bi se število članov tega organa povečalo in kdo naj bi zunanje člane izbiral. Zlasti temu drugemu sodni svet nasprotuje – če sem predsednikove besede prav razumel, predvsem temu, da bi državni zbor imenoval člane tega telesa pravnih strokovnjakov (po vzoru »odbora 255« v EU), ki bi mu potem predlagalo, kdo naj bi bili ti zunanji člani sodnega sveta. Vplival bi torej le na imenovanje pravnih strokovnjakov (seveda nazorsko-politično različnih, kot so poslanci – je prav v tem bistvo problema?) in s tem le posredno na to, katere nesodnike mu bo to telo predlagalo v nadaljnji postopek. In to naj bi bila nedopustna »politizacija izbire« teh zunanjih članov sodnega sveta?
Kdor se potrudi in se seznani s tem, kako to zelo težko in občutljivo nalogo (kdo imenuje sodnike in kako) rešujejo drugod v demokratičnem svetu, se lahko ob takih očitkih samo prizanesljivo nasmehne. To vprašanje je sicer praktično v vsaki državi urejeno drugače, enotnega modela ni – toda nikjer pri tem ne izključujejo takega ali drugačnega sodelovanja izvoljenih politikov. Preprečiti je treba le, da bi si politična oblast (vlada) lahko imenovala sodnike »po svoji podobi« – nikakor pa ne tega, da bi pri izboru strokovno in moralno ustreznih sodnikov imela ustrezen vpliv tudi »politika«, še zlasti seveda demokratično izvoljeni parlament. Pač pa je v demokratični družbi – če naj ima v njej tudi sodna oblast vsaj posredno demokratičen izvor – način izbire sodnikov treba organizirati tako, da se prepreči »cehovska reprodukcija« sodniškega stanu. V to »cehovsko reprodukcijo« sam po sebi vodi sistem, kjer imajo na izbiro novih sodnikov odločujoč vpliv sedanji sodniki, tudi z večino v sodnem svetu, še posebej, ker so tudi drugi člani sodnega sveta s sodstvom tesno povezani pravni strokovnjaki (profesorji, odvetniki itd.) – če se pri njihovem imenovanju ne zagotovi nujne demokratične pluralnosti. V tranzicijski državi, kjer vpliv sodniške mentalitete iz preddemokratičnega obdobja še nikakor ni povsem izginil, je to še toliko bolj pomembno.
Primerjava z napol (če ne še bolj) ponesrečeno »depolitizacijo« javne RTV se vsiljuje sama po sebi. Če se je tam parlament izključilo iz imenovanja članov sveta RTVS in to prepustilo nevladnim organizacijam, ampak pristransko in nepluralno izbranim, to seveda ni tista potrebna depolitizacija javne RTV (pravilneje povedano: zagotovitev njene nepristranskosti in pluralnosti). Zdaj že izvedena kadrovska (in začeta programska in finančna) »dejanšizacija« je bila sicer nujna, žal pa ne pomeni »depolitizacije«, kakršno bi javna RTV potrebovala. Zakon, ki omogoča tako očitno nepluralno sestavo sveta RTVS, je zame očitno neskladen z ustavo. Pri sestavi sodnega sveta pa ohranitev ustreznega, le zelo posrednega vpliva demokratično izvoljenega pluralnega parlamenta na izbiro sodnikov ne pomeni protiustavne politizacije tega postopka, ampak ohranjanje nujne demokratične podlage za imenovanje sodnikov in preprečevanje nevarnosti »cehovske reprodukcije« sodniškega stanu.
***
Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
