Z novimi zdravili nad debelost

V zadnjih letih je ozempic, ki se sicer uporablja za zdravljenje sladkorne bolezni, postal sinonim za revolucijo v boju z debelostjo. Od hollywoodskih zvezdnikov do družbenih omrežij – zdi se, da o tem »čudežnem« zdravilu govorijo vsi. A medtem ko je svet slavil uspeh semaglutida, učinkovine v ozempicu, je razvoj šel naprej in razvili so mounjaro, kar je trgovinsko ime za zdravilo z učinkovino tirzepatid. V čem je razlika?

Poglobili smo se v znanost, tveganja in klinične dileme, ki jih prinaša nova generacija zdravil za hujšanje, pri čemer nam je pomagal izr. prof. dr. Lovro Žiberna s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.

Dvojna moč za presnovni preporod

Ključna razlika med obema generacijama zdravil je v njunem mehanizmu delovanja. Predstavljajte si motor: ozempic (trgovinsko ime za zdravilo z učinkovino semaglutid) deluje kot ena turbina, saj posnema delovanje enega samega črevesnega hormona, GLP-1. Tirzepatid pa je kot motor z dvojno turbino; deluje kot dvojni agonist, kar pomeni, da aktivira receptorje za dva različna hormona: poleg GLP-1 še za GIP. Ta sinergija se ne odraža le v močnejšem zaviranju apetita, temveč sproži pravi presnovni preporod.

»Večja izguba teže pri tirzepatidu torej ni zgolj posledica močnejšega zaviranja apetita, temveč kombinacije drugih mehanizmov,« pojasnjuje dr. Žiberna. Medtem ko GLP-1 primarno sporoča možganom, da smo siti, GIP deluje na drugi, globlji ravni in neposredno vpliva na maščobne celice. Tu dr. Žiberna izpostavi pomembno znanstveno dejstvo: »Ključna razlika na perifernem sistemu je, da adipociti (maščobne celice) nimajo funkcionalnih receptorjev za GLP-1, imajo pa funkcionalne receptorje za GIP, za katere se domneva, da so odgovorni za neposredno regulacijo adipocitov s tirzepatidom.« Zdravilo ne le zmanjša apetit, temveč tudi spremeni način, kako telo obdeluje in porablja hranila.

Primer spalne apneje

Ta dvojni mehanizem prinaša osupljive rezultate. Nedavna raziskava v prestižni reviji New England Journal of Medicine je pokazala, da so bolniki na tirzepatidu v 72 tednih izgubili povprečno 20,2 odstotka telesne teže, medtem ko so je tisti na semaglutidu izgubili 13,7 odstotka. Povprečno zmanjšanje obsega pasu je pri tirzepatidu znašalo kar 18,4 centimetra.

A te številke so veliko več kot le statistika. Za bolnika pomenijo razliko med boleznijo in zdravjem. Odličen primer je obstruktivna spalna apneja, resna motnja, pri kateri se zaradi odvečnega maščobnega tkiva v vratu med spanjem zapre dihalna pot. To vodi v dušenje, uničujoč spanec in drastično poveča tveganje za srčni infarkt. Tradicionalno zdravljenje z masko in aparatom CPAP je za mnoge neudobno in lajša le simptom, ne rešuje pa vzroka.

Tu tirzepatid predstavlja bistven korak naprej. Zaradi izgube teže za več kot dvajset odstotkov se maščobno tkivo v vratu zmanjša in dihalna pot se mehansko sprosti. Kot pojasnjuje dr. Žiberna, je pri bolnikih z ekstremno debelostjo izguba telesne mase v razponu 15–20 odstotkov pogosto pogoj za znatno izboljšanje nekaterih resnih zapletov, kot so obstruktivna spalna apneja in presnovne motnje. Zdravilo torej neposredno odpravlja anatomski vzrok bolezni in za bolnika pomeni možnost življenja brez aparata CPAP ter izjemno izboljšanje kakovosti življenja.

Srce na tehtnici

A vsa ta moč pred zdravnike postavlja novo, kompleksno dilemo, zlasti pri bolnikih z velikim srčno-žilnim tveganjem. Tukaj ima namreč semaglutid ključno prednost: trdne dokaze. Prelomna študija Select je pokazala, da pri bolnikih z že obstoječo srčno-žilno boleznijo zmanjša tveganje za srčni infarkt ali možgansko kap za kar dvajset odstotkov. Za tirzepatid, ki je novejše zdravilo, na podatke še čakamo.

Kako se torej odločiti? Dr. Žiberna oriše klinični razmislek: »Pri bolniku z debelostjo in že znano aterosklerotično srčno-žilno boleznijo [...] bi semaglutid trenutno imel prednost glede dokazane učinkovitosti.« To je načelo medicine, ki temelji na dokazih. Po drugi strani pa, »če je pri bolniku glavna težava huda debelost, je to mlajša oseba in morda še nima srčno-žilne bolezni, bi tirzepatid zaradi večje učinkovitosti hujšanja lahko bil prva izbira.« Odločitev je individualna in zahteva tehtanje med dokazano zaščito srca in potencialno večjimi presnovnimi koristmi.

Pogled na tveganja

Ob tako učinkovitih zdravilih pa se seveda pojavijo vprašanja o varnosti. Največji strah se je v preteklosti nanašal na vnetje trebušne slinavke (pankreatitis) in raka ščitnice. Dr. Žiberna pojasnjuje, da obsežne študije na ljudeh teh tveganj v veliki meri niso potrdile. Kljub temu je ključno pravilno svetovanje. »Če bolnik dobi hude, vztrajne bolečine v trebuhu (zlasti v zgornjem delu, lahko se širijo v hrbet, pogosto s slabostjo/bruhanjem), moramo posumiti na pankreatitis,« poudarja in svetuje, da morajo bolniki ob takih simptomih nemudoma obiskati zdravnika.

Podobno velja pri tveganju za raka ščitnice, ki izvira iz poskusov na glodavcih. Čeprav pri ljudeh povezava ni dokazana, je treba biti previden. »Bolnikom je treba odgovorno povedati, da je to opozorilo zaradi previdnosti, hkrati pa tudi poudariti, da trenutne raziskave na ljudeh niso zaznale povečane incidence raka ščitnice,« razlaga dr. Žiberna. Ob tem dodaja pomemben opomin glede dolgoročne varnosti: »Z dolgoročnim spremljanjem (farmakovigilanca) pa lahko pričakujemo tudi pojav kakšnih drugih neželenih učinkov, ki so dovolj redki, da jih zdaj še nismo opazili.«

Prihodnost bo personalizirana

Na obzorju se že kaže naslednji korak: personalizirana medicina. Cilj je, da bi z enostavnim genetskim testom pred začetkom zdravljenja ugotovili, za koga je zdravilo najvarnejše in najučinkovitejše. Kot pravi dr. Žiberna, to »nikakor ni več znanstvena fantastika«, temveč realnost, ki jo lahko pričakujemo v naslednjih petih do desetih letih. Do takrat pa ostajata ključni skrbna presoja zdravnika in osveščenost bolnika. Vstopili smo v novo ero zdravljenja debelosti, kjer so možnosti večje kot kdaj prej, a zahtevajo tudi več znanja in preudarnejše odločitve.