Strankarska kvadratura volilnega kroga

Premier Marjan Šarec je tako v času kampanje za izbiro predsednika republike kot pred državnozborskimi volitvami poudarjal svojo namero po spremembi veljavnega sistema parlamentarnih volitev. Tej nameri je ostal zvest tudi v intervjuju, objavljenem teden dni pred tem, ko je postal mandatar za sestavo nove vlade, ko je ponovil, da so se v volilnem programu njegove liste (LMŠ) »zavzemali za spremembo v smeri ukinitve okrajev ter uvedbo preferenčnega glasu ali pa za kombinacijo obeh (sorazmerni in večinski, op. a.) sistemov, kot ga ima Nemčija, in bi po večinskem sistemu volili 44 poslancev, drugih 44 pa po proporcionalnem. Sedanji volilni sistem očitno ni dober in po mnenju pravnikov še neustaven.«

Šarec vodi vlado, ki jo sestavljajo tri stranke pretekle koalicije: SMC, SD in Desus. Spomniti kaže, da so se vse tri v koalicijski pogodbi leta 2014 zavezale k spremembi volilnega sistema in nato na to svojo obljubo preprosto »pozabile«. Da vsaj pri dveh od teh treh strank ni šlo za opravičljivo demenco, nas je v svojem nastopu v oddaji Tarča (TVS 1, 30. 8. 2018) opozoril predsednik NSi Matej Tonin z izjavo, da sta v koalicijskih pogajanjih za sestavo vlade spremembi volilne zakonodaje izrecno nasprotovali stranki SD in Desus. Ker gre pri vodilnih kadrih teh strank za »preizkušene fante (in dekleta)«, si dovolim razmišljati, da sta imeli ti stranki odločilno vlogo tudi pri koalicijskem poenotenju, ko je bilo treba leta 2014 v postopkih DZ onemogočiti nadaljnjo razpravo o predlogu kombiniranega (nemškemu podobnega) volilnega sistema Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus). Ob asistenci SMC in dveh poznejših prebežnikov (v Desusu in SMC) iz sedanje Stranke Alenke Bratušek (SAB) je bila temu predlogu na odboru za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo dne 28. 10. 2014 zaprta pot k tehtnejši razpravi o spremembah sistema volitev v DZ. Poznejše »prizadevanje« koalicijskih strank, predvsem SMC, v obliki razpisane javne predstavitve mnenj v državnem zboru o oceni stanja in morebitnih spremembah ureditve volitev v Republiki Sloveniji januarja 2015, je poskušalo pred javnostjo, katere civilna družba je spremembe v smeri predloga Zdusa podpirala, zgolj polepšati njihovo podobo. Seveda pa o konkretnih korakih za spremembo volilnega sistema ni bilo niti govora.

​Državljani po več kot treh letih in pol čakanja upravičeno pričakujemo stališče ustavnega sodišča do (ne)ustavnosti veljavne volilne zakonodaje, saj je bila zadeva označena kot prednostna. Ne glede na to pa se bo ob omenjenih stališčih SD in Desusa novi predsednik vlade znašel pred zapleteno strankarsko kvadraturo volilnega kroga. Zaveda se, da je za spremembo volilnega sistema potrebnih 60 glasov, ki jih je, kot mu je znano, zelo težko zbrati. A če želi ohrani videz doslednosti, mora seveda nujno nekaj storiti. Pri tem bi mu dolgo pričakovana ustrezna ocena ustavnega sodišča glede (ne)ustavnosti sedanjega volilnega sistema lahko prišla še kako prav, a se nanjo ob cincanju ustavnih sodnikov ni kaj dosti zanašati.

V tem cincanju imajo ustavni sodniki namreč tiho podporo vplivnih parlamentarcev več strank, ki odklanjajo spremembe državnozborskega volilnega sistema vse od leta 1992. Njihova stališča segajo od zanikanja dejstva, da sedanji volilni sistem ne zagotavlja odločilne vloge volivcev pri dodelitvi mandatov kandidatom, prek »zguljene« zgodbe o veliko potrebnega časa za spremembe, plašenja pred ukinitvijo strank in možnostjo odpoklica poslancev do tarnanja o povečanih stroških volitev.

Kaj se lahko naučimo iz teh stališč? Oblastnikom je razmišljanje o možnosti, da bi z boljšim volilnim sistemom lahko ogrozili monopol strank, nesprejemljivo, za nekatere skoraj nespodobno.

Kakšna je torej ob znanih stališčih strank in s tem verjetno tudi njihovih poslancev stvarna možnost sprememb volilnega sistema v sedanjem državnozborskem sklicu? Kaže, da je mogoča le v smeri sistema, ki bo hkrati odražal zadostno sorazmernost porazdelitve mandatov na podlagi glasov za stranke in omogočal večinsko odločanje o poslancih, tako strankarskih kot neodvisnih, ki jih želijo v parlament »poslati« volivci okrajev s približno enakim številom prebivalcev. Prav te zamisli so vgrajene v predlog kombiniranega volilnega sistema Zdusa, ta sistem pa se zdi vsaj nekaterim strankarskim voditeljem preveč tvegan.

Kako torej rešiti kvadraturo kroga? Če načelna zaklinjanja strank o volilnem sistemu sploh kaj držijo, bo treba iz peterokotnika (ali skupaj z Levico šesterokotnika) strank vladne koalicije s premagovanjem političnih razlik preiti v krog, v katerem bo spremembo volilnega sistema (na obodu krožnice) podprlo vsaj 60 poslancev z leve, sredine in desne.

Ali Marjan Šarec z ustreznim predlogom sprememb lahko prepriča tiste, ki leta 2014 niso nasprotovali predlogu Zdusa (SDS, NSi, (združena) Levica in poslanca narodnosti), in tudi z glasovi poslancev LMŠ, SMC in Sab (skupaj precej več kot 60 glasov) uveljavi volilni sistem v skladu z ustavo? Najbrž ne sme biti dvoma, da bi moral to v smeri resnične demokracije, večjega nadzora državljanov nad delom poslancev in večje volilne udeležbe vsaj poskusiti!      

***

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.