Tretja svetovna vojna nam ni usojena. Zakuhamo si jo sami!

Osrednji Dnevnik TV Slovenija, minuli petek. Večinoma nasmejan Saša Kranjc tokrat brez nasmeška: »Možnost tretje svetovne vojne ali jedrskega konflikta vpliva na moj vsakdan – to pravi, po najnovejši poizvedbi javnega mnenja agencije Valicon, že več kot tretjina Slovenk in Slovencev. Kaj pa pravijo pristojni v državi?

Na zaostrene varnostne razmere je z dramatičnim sporočilom ob dnevu policije opozoril tudi notranji minister Boštjan Poklukar«. In kaj je izjavil minister? »Varnostne romantike je v Sloveniji konec!«

V nadaljevanju prispevka izvemo, da omenjeni scenarij skrbi ali straši ne le nekaj več kot tretjino ljudi, ampak kar 40 odstotkov, 10 točk več kot mesec prej. Se pa takoj vprašam, kako to, da se nas, na mirovniških shodih, kot nedavno ob državnem prazniku, v Ljubljani in Kopru, če je ta skrb tako izrazita in razširjena, zbere le peščica, nekaj sto do največ tisoč?

Sodeč po tem, bi rekel, da nas je resno zaskrbljenih zelo malo, od 0,010 do 0,050 odstotka celotne populacije. Sicer bi trgi in ulice z množico, ki bi od politikov zahtevala, naj preprečijo najhujše, pokali po šivih … če pomislil samo na polnoletne, bi se nas moralo zbrati od 500 do 600 tisoč. Diskrepanca, ogromna.

Kako naj si jo pojasnim? Le tako lahko, da je preostali 39,95 odstotka zaskrbljenih, ki pa jih na protestih ni, prepričanih, da se proti temu ne da storiti ničesar, ker da nam je to morda zapisano v usodi, oziroma da ni človek tisti, ki o tem odloča, da to niso naši vodilni, med katerimi tudi minister, ki nam sporoča, da varnostne romantike ni več.

Neki mimoidoči mlajših let v Ljubljani, na vprašanje novinarke, kaj si o tem misli, je kratek: »Se ne sekiram s tem dost, pa se mi zdi, da se bodo že nekak zmenili, fantje.« Aha, si rečem, tale mladenič očitno ne sodi k 40 odstotkov zaskrbljenih, ker računa na razsodnost politike in politikov.

Pa se znova vprašam: ali me daje preganjavica, ker mi tovrstnega zaupanja v odločevalce ne uspe deliti? Zato o tem pisarim, hodim na shode, iščem dialog z oblastjo, skušam posvariti čim večji del javnosti, da je stvar resna, ali me v to silita lastno razumevanje dogajanj in početji, ki botrujejo naraščanju tega strahu in skrbi za to, kar zapuščamo zanamcem. Mene lahko pobere že, ko tole razmišljanje sklenem in odpošljem medije.

Kakšne posebne škode ne bo. Pa oni, do katerih v komentarjih nisem pretirano prijazen, se bodo prenehanja mojega pisanja in težačenja še veselili. A imam pet vnukinj in vnukov. Vsi še v rosnih letih – od 12 do 17. In stisne me v srcu, ko samo pomislim na podnebje, na poletne temperature, v katerih se bodo kuhali huje, kot se že kuhamo danes, ko bodo odraščali in si ustvarjali družine.

Se bodo do moje starosti sploh dokopali? In me toliko bolj skrbi, ko vidim sedanje odločevalce naših usod, na domači, nacionalni ravni, najbolj pa na širši mednarodni, s katerimi domači sodelujejo in ponižno sklepajo dogovore, kakor da v korist varnejše in srečne prihodnosti – v Natu in EU – kako se opredeljujejo do izzivov in groženj, ki planetarne razmere vse bolj napenjajo in slabšajo. Omenil sem podnebje. Zanj jim je malo mar!

Oni, ki me poznajo, vedo, da nekaj političnega znanja in izkušenj imam, da si tu in tam lahko dovolim ocenjevati razmišljanja, namere in početja omenjenih gospa in gospodov. Pa si bom prav v luči ali senci, če hočemo, naraščajočega strahu pred apokalipso, to znova dovolil.

Težko je sedanjim odločevalcem v Bruslju priznati, da ravnajo prav, če po več kot treh letih vojne v Ukrajini še vedno vztrajajo pri politiki, ki je vsaj delno, če ne v celoti, botrovala temu konfliktu – širitev Nata vse bliže ruskim mejam. To ne pripomore k prekinitvi spopadov in prehodu k mirovnim pogajanjem in tudi ne preprečuje, da si Rusi ne bi počasi, a vztrajno prisvajali nova in nova ukrajinska ozemlja.

Rezultati te politike so le dodatne žrtve na obeh straneh, kopičenje razdejanj in vse bolj nevarno poglabljanje razdora v odnosu Evrope do Ruske federacije kot večne sosede in najmočnejše jedrske sile na planetu, s katero smo sobivali v razvejenem sodelovanju in prijateljevanju vse do 24. februarja 2022. In to 25 let z istim, Putinovim režimom, ki bi ga zdaj zaradi domnevnih vojnih zločinov predali Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC).

In tu prispemo do še enega ravnanja vodilnih v Bruslju, ob žal sostorilstvu bolj ali manj vseh članic Nata in EU, ki še kako kriči po napačnem, krivičnem in nevarnem odločanju. Putina krivimo za vojne zločine. Zaveznika v Izraelu, predsednika vlade Netanjahuja, ki že drugo leto sistematično in dnevno pred očmi sveta iztreblja Palestince, kot bi z deratizacijo ščurke, in ki jih je do zdaj pokončal v polovici časa vojne v Ukrajini za petkrat več, kot se ubitih civilistov lahko prepiše Putinu, ter za dvanajstkrat več otrok, pa še sprejemamo za sogovornika.

Nekateri ga celo vabijo na obisk v posmeh tiralici ICC zaradi genocida. In večina preprečuje dokaj nedolžno razveljavitev pridružitvenega sporazuma EU s to državo, upoštevajoč 2. člen sporazuma, ki zahteva varovanje človekovih pravic. Trgovinske in politične sankcije? Kje pa. Proti Ruski federaciji je bilo sprejetih že 18 svežnjev, ob nenehnem in vse bolj udarnem oboroževanju Ukrajine. Do Izraela pridejo le pozivi k omogočanju humanitarne pomoči preživelih Palestincev v Gazi, ob tem, da ga predvsem ZDA, a tudi druge članice Nata in EU še naprej oborožujejo in mu omogočajo, da še nadalje pobija.

Nedavno je Izrael neizzvano in povsem nezakonito napadel Iran, pod pretvezo nevarnosti razvoja jedrskega orožja, sledile so mu še ZDA – v eklatantnem nasprotju z mednarodnim pravom in Ustanovno listino OZN. Nihče od vodilnih v Evropi ju ni obsodil, nekateri, na primer nemški kancler Merz in generalni sekretar Nata Rutte, sta oba napada celo pozdravila in pohvalila učinke.

Dodam naj še najnovejši hit: ker naj bi Rusija in Kitajska ogrožali varnost ter celo svetovni mir, se oborožujmo tako, da ju bomo odvračali od te namere. Če pa bomo napadeni, se oborožujemo, da jima bomo kos.

Zato načrt evropske komisije Rearm Europe, vreden 800 milijard evrov v prihodnjih nekaj letih za proizvodnjo in nakup orožja, zato dogovor »zgodovinskega« vrha zveze Nato v Haagu, ki ga je članicam vsilil ameriški predsednik Donald Trump (naj si o tem gospodu vsakdo ustvari svoje mnenje, če si ga še ni), o radikalnem povečevanju obrambnih izdatkov znotraj zavezništva z dveh odstotkov na pet bruto družbenega proizvoda sleherne države.

Ob vsem povedanem si poskušajmo ustvariti oceno tveganja pred izbruhom svetovne in po vsej verjetnosti jedrske vojne ter odgovornosti, če naj bi se ta grožnja prikazala na obzorju. Ni višje sile, niso Nezemljani, ki nam jo lahko zakuhajo. So konkretni možje in gospe z imeni in priimki, ki o tem odločajo: Donald Trump in Vladimir Putin, njiju omenjam kot prva, ker držita prst na največja jedrska arzenala na planetu.

Toda izjemno proaktivni pri kuhanju razmer, iz katerih se lahko izrodi najhuje, so še nemški kancler Friedrich Merz, francoski predsednik Emmanuel Macron, britanski premier Keir Starmer, sekretar Nata Mark Rutte, predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen ter visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas. Nič manj odgovorni vsi drugi voditelji članic Nata in EU, z domačimi vred. A bi bilo predolgo, da bi jih našteval.

Bralka in bralec tega zapisa, ki sodi k 40 odstotkom zaskrbljenih pred nevarnostjo najhujšega, naj se zamisli, ali naslednjič ostati doma ali se pridružiti prizadevanjem aktivnih državljank in državljanov, da s pritiski na oblast to prisilijo k političnim odločitvam, ki bodo omenjeno nevarnost odvračale in jo končno zatrle. Več nas bo v tem boju, več bo možnosti, da se znova dokopljemo do miru.

***

Aurelio Juri, nekdanji poslanec evropskega in slovenskega parlamenta, župan in novinar. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.