Zahodni Balkan: Evropa zdaj

Evropske države, ki si žele vstopiti v Evropsko unijo, morajo za to izpolnjevati pogoje, kot jih določa pogodba o EU, med drugim tudi nekatera politična merila. Ta je leta 1993 opredelil evropski svet na zasedanju v danski prestolnici in jih nato čez dve leti v Madridu še zaostril. Med pristopnimi pogajanji z vsako državo kandidatko se spremlja napredek pri njihovem izpolnjevanju. Merila so: demokracija, vladavina prava, človekove pravice, spoštovanje in zaščita manjšin. Poleg političnih je treba izpolnjevati tudi ekonomska merila, tj. da imajo države kandidatke delujoče tržno gospodarstvo in da so podjetja sposobna obvladovati konkurenčni pritisk in tržne sile znotraj Unije.

Prihodnji mesec bo minilo 22 let od vrha EU v Solunu, kjer je bilo rečeno, da je prihodnost balkanskih držav v EU. Države Zahodnega Balkana so z izjemo Hrvaške ostale pred njenimi vrati vse do danes. Praktično v osrčju EU tako ostaja bela lisa ali, če hočete, črn madež. Razloge je treba iskati tako na strani EU (tako imenovana širitvena utrujenost, nespoštovanje danih obljub, skratka odsotnost ustrezne politične volje) oziroma posameznih članic, sosed (izsiljevanje oziroma uveljavljanje partikularnih interesov), kot pri samih kandidatkah. Te so, soočene z notranjimi nasprotji in težavami, marsikdaj zamujale s potrebnimi reformami.

Tudi odsotnost jasne časovnice njihovega približevanja je delovala vse prej kot spodbudno na uresničevanje sprememb. Prav tako je pridružitveni elan hlapel ob postavljanju dodatnih pogojev. Makedonija je morala celo spremeniti svoje ime v Severno Makedonijo. Skratka, med kandidatkami v regiji se je začelo krepiti nezaupanje oziroma dvom, da bodo članstvo sploh kdaj dočakale.

Ljubitelji Zahodnega Balkana

Kolebanje EU in malodušnost kandidatk so začeli izkoriščati drugi akterji, vsak s svojo računico. Rusija, ki ji stabilnost Balkana nikoli ni bila prioriteta, in Turčija sta bili v regiji sicer tradicionalno prisotni že v preteklosti. Drugi, nekateri bližji, kot Madžarska, in spet drugi bolj oddaljeni, kot so Kitajska in nekatere zalivske države, so bili novi. Njihov vpliv se je večal in vpliv EU manjšal. Opazna je bila tudi vse manjša prisotnost ZDA.

Dr. Božo Cerar, upokojeni veleposlanik

Geopolitične spremembe zadnjih let, nenazadnje agresija Rusije na Ukrajino, so zdramile EU, da je postala pozornejša do dogajanja na lastnem dvorišču. Članstvo držav Zahodnega Balkana v EU je po dolgoletnem mrtvilu spet stopilo v ospredje. Sodeč po besedah nove evropske komisije, njene predsednice Ursule von der Leyen, komisarke za širitev Marte Kos, pa tudi Miroslava Lajčaka, posebnega odposlanca EU za dialog med Beogradom in Prištino in druge zahodnobalkanske regionalne zadeve, naj bi tokrat šlo zares. Začenjali so se omenjati konkretni datumi (2030) in tudi konkretne kandidatke (Črna gora, Albanija), ki naj bi v približevanju članstvu v Uniji prišle najdlje in ki bi cilj lahko dosegle še v mandatu sedanje komisije.

Vsaj nekaj dvomov, da bo tako, vendarle ostaja. Doslej je namreč veljalo, da je pred naslednjim krogom širitve v EU treba opraviti notranje reforme (glede institucij, politik), ki naj bi omogočile, da kljub povečanemu številu članic ta lahko normalno funkcionira. Teh reform za zdaj ni na vidiku. Kakorkoli že, odločilne besede ne bo imela evropska komisija, ampak države članice oziroma evropski svet.

Študentski protesti zoper Vučićevo vladavino

Vprašanje izpolnjevanja političnih meril v primeru Srbije se je zastavilo ob študentskih protestih, ki jo pretresajo zadnje mesece. Največjih študentskih protestih v Evropi po letu 1968. Priča smo demonstracijam, pravzaprav miroljubnim pohodom po vsej državi v bran demokraciji proti avtoritarizmu, kronizmu in korupciji pod vodstvom predsednika Aleksandra Vučića. Značilno je, da študentje ne zahtevajo njegovega odstopa, ampak da se v državi spoštujejo zakoni in demokratična načela. Čeprav demonstranti ne mahajo z evropskimi zastavami (podpora članstvu EU v Srbiji je trenutno okoli 40-odstotna), pravzaprav zahtevajo, da vlada Srbije, države kandidatke za članstvo v EU, spoštuje na začetku omenjena københavnska merila.

V predstavljanju svojih zahtev in v želji po pridobitvi širše mednarodne podpore zoper aroganco avtokratskega, populističnega in nacionalističnega predsednika Vučića so se s kolesi odpravili v Strasbourg, kjer domujeta Svet Evrope in evropski parlament. Enakemu namenu je služil supermaraton s ciljem v Bruslju, sedežu EU. Pot jih je vodila tudi skozi Maribor. Mladi Srbi sicer na delo in študij ne odhajajo v Rusijo, ampak v evropske države. Skratka, perspektivo vidijo v Evropi.

Vprašanje izpolnjevanja političnih meril v primeru Srbije se je zastavilo ob študentskih protestih, ki jo pretresajo zadnje mesece. FOTO: Voranc Vogel

Odziv vodstva oziroma institucij EU in tudi držav članic je bil glede študentskih zahtev dokaj mlačen. Večinoma je šlo za pozive, da se spoštuje svobodo govora in da se zoper demonstrante ne uporabi sile. Nekoliko odločnejše glasove podpore je bilo slišati v evropskem parlamentu. Šele po nekaj mesecih je tudi od predsednice evropske komisije prišlo opozorilo, resda še vedno zelo odmerjeno, da mora Srbija opraviti potrebne reforme.

Po eni strani je razumljiva bojazen, da se želi izogniti očitkom o vmešavanju v notranje zadeve. Da gre za še eno barvno revolucijo v režiji Zahoda. Vendar je po petih mesecih najbrž zdaj že vsakomur jasno, da gre za spontan revolt mlade generacije, študentov (ob podpori njihovih profesorjev, pa tudi drugih), ki jim ni vseeno, v kakšni državi bodo živeli, in ki si zaslužijo, da se njihovim zahtevam, ki v bistvu predstavljajo osrednje vrednote EU, odločno prikima, tudi zaradi hitrejšega vključevanja Srbije v EU in posledično regije.

Za proces širitve EU na Zahodni Balkan naj bi namreč veljalo, da je srbocentričen. Srbija v pristopnih pogajanjih v nasprotju s Črno goro in Albanijo še ni zaprla nobenega poglavja oziroma le dve začasno. V tem pogledu boljšega zaveznika EU od študentov ni. So gonilna sila sprememb v državi. To, da so neodvisni od političnih strank, organizacij civilne družbe in vplivov iz tujine, je po eni strani njihova prednost in po drugi pomanjkljivost. Če se ne bo oblikoval kot politična sila, bo študentski revolt prej ali slej izzvenel. Na to upajo srbsko vodstvo in njegovi podporniki doma in v tujini.

Predsednik Vučić je pred časom najavil, da bo 9. maja obiskal Moskvo, kjer naj bi ga čakala rdeča preproga. Sestal se je z Vladimirjem Putinom in se udeležil parade ob dnevu zmage v drugi svetovni vojni, kljub pričakovanjem Kaje Kallas, visoke predstavnice EU za zunanjo politiko, da se bo temu izognil. V Beogradu pa so rdečo preprogo kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu razgrnili že pred letom dni. Ne Rusija ne Kitajska Srbije ne obremenjujeta z izpolnjevanjem københavnskih ali kakšnih drugih meril.

EU kot bankomat

To, da mu EU in Zahod gledata skozi prste, v pričakovanju pač, da ne bo še bolj podlegel šarmu Rusije in Kitajske, je Vučić do zdaj spretno izkoriščal. Zgledoval se je po jugoslovanskem predsedniku Titu, le da ne balansira na dveh stolih, ampak na treh. EU, ki je zamižala, da se njenim sankcijam zoper Rusijo ob agresiji na Ukrajino ni pridružil, mu služi predvsem kot bankomat. Poleg tega, da je EU njen največji trgovinski partner in največji investitor, je bila Srbija do konca leta 2022 deležna tudi okoli 3,7 milijarde evrov neodplačne evropske pomoči, da utrdi vladavino prava, opravi administrativne reforme in podobno.

To, da mu EU in Zahod gledata skozi prste, v pričakovanju pač, da ne bo še bolj podlegel šarmu Rusije in Kitajske, je Vučić do zdaj spretno izkoriščal. FOTO: Johanna Geron Reuters

Ruska podpora na drugi strani je bila Vučiću dobrodošla pri odlašanju normalizacije odnosov s Kosovom. Še naprej vztraja, da deklaracija o razglasitvi njegove neodvisnosti predstavlja kršitev mednarodnega prava. Ne glede na to, da je meddržavno sodišče v Haagu, potem ko se je nanj obrnila generalna skupščina OZN, v svetovalnem mnenju že leta 2010 ugotovilo, da ni tako. Udinjanje Kitajski je ta nagradila predvsem s partnerstvom pri gradnji infrastrukturnih objektov (del kitajske pobude pasu in poti).

O tem, kje je treba med drugim iskati razloge za benevolenten odnos EU in njenih najbolj vplivnih članic do Vučića, je na konferenci v Ljubljani prejšnji mesec (organizirala sta jo zavod Prijatelji Zahodnega Balkana pod vodstvom nekdanjega predsednika Boruta Pahorja in Mednarodni center Nizamija Gandžavija) namignil nekdanji srbski predsednik Boris Tadić. Bolj kot stanje demokracije v Srbiji je bila za Francijo pomembna prodaja 12 lovcev rafale v vrednosti 2,7 milijarde evrov in za Nemčijo možnost izkoriščanja rudnika litija na zahodu države, pomembnega za nemško in evropsko proizvodnjo električnih vozil. EU in Srbija sta glede tega julija lani podpisali memorandum o razumevanju.

Tudi odziv Slovenije na dogodke v Srbiji je bil v podobnem duhu, ki daje vedeti, da danes pač niso več toliko pomembne vrednote kot ekonomski in drugi interesi. Ne samo, ko gre za odločevalce v Moskvi in Pekingu, ampak tudi v Washingtonu in Bruslju in drugih evropskih prestolnicah. Problem je v tem, da EU na vrednotah obstane ali pade. S svojim (zasebnim) pismom (s službeno glavo in poslanem s službene elektronske pošte) podpore ne študentom, ampak svojemu prijatelju Vučiću, je prednjačil župan Ljubljane Zoran Janković. Predsednik vlade Robert Golob je ob tem samo pripomnil, da je vsak upravičen do svojega mnenja. Splošni vtis (glede na deklarirano politiko poudarjanja pomena spoštovanja pravne države in človekovih pravic) je s svojo izjavo skušalo popraviti ministrstvo za evropske in zunanje zadeve. Zapisalo je, da Jankovićevo pismo ne predstavlja uradnih stališč Slovenije, in dodalo, da so mladi in civilna družba ključni gradniki prihodnosti vsake družbe.

Dodik grožnja za obstoj BiH

Podobno kot z odnosom do Vučića je z odnosom do Milorada Dodika, predsednika entitete Republika Srbska, velike ovire Bosne in Hercegovine na poti v EU. Ta vneto spodkopava daytonski mirovni sporazum in ne samo onemogoča normalno upravljanje države, ampak predstavlja resno grožnjo obstoju BiH in miru. V Moskvo po podporo hodi še pogosteje kot Vučić. Iz pasivne evropske večine nekoliko odstopajo Nemčija in Avstrija ter predvsem Madžarska. Prvi dve sta Dodiku prepovedali v stop v državo, predsednik madžarske vlade Viktor Orbán pa ga je odločno vzel v bran. Iz Nemčije sicer prihaja visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH Christian Schmidt, s katerim je Dodik v nenehnem sporu. Res pa je EU povečala število pripadnikov njene mirovne misije v BiH in generalni sekretar Nata Mark Rutte je ob letošnjem obisku Sarajeva poudaril zavezanost zavezništva stabilnosti regije ter suverenosti, ozemeljski celovitosti in varnosti BiH.

Podobno kot z odnosom do Vučića je z odnosom do Milorada Dodika, predsednika entitete Republika Srbska, velike ovire Bosne in Hercegovine na poti v EU.  FOTO: Leon Vidic/Delo

EU vsekakor razpolaga z načini, kako učinkovito odgovoriti na nesprejemljivo ravnanje Dodika, Vučića in podobnih. Pod pogojem seveda, da za to obstajata politična volja in enotnost.

Evropa zdaj

Na omenjeni konferenci v Ljubljani si je Zlatko Lagumdžija, nekdanji predsednik vlade BiH, sposodil slovenski slogan s konca osemdesetih let Evropa zdaj in se zavzel za dokončanje pristopnega procesa kandidatk z Zahodnega Balkana brez nadaljnjega odlašanja. Nekdanji slovenski predsednik Borut Pahor pa je poudaril potrebo, da se vse sprejme ne le čim prej, ampak tudi v paketu. V mislih je najbrž imel nekakšno ponovitev velikega poka iz leta 2004, ko je bilo naenkrat sprejetih deset držav. Eden od udeležencev pa je šaljivo menil, da sprejetje zahodnobalkanskih držav res ne bi smelo biti problem, saj se je večina njihovega prebivalstva že tako in tako odselila v države EU.

Velja pritegniti, da je bilo čakanja dovolj. EU mora ohraniti svojo kredibilnost in dokončati proces. Če ni kredibilna v odnosu do kandidatk oziroma svoje soseščine, ne more biti kredibilna niti širše v svetu. Tudi geopolitični trenutek za smelejše poteze je pravi. Z vključitvijo vseh preostalih držav Balkana bi se res odpravil omenjeni črni madež. Hkratna vključitev bi blagodejno vplivala na bilateralne odnose nekaterih od njih, še posebej med Srbijo in Kosovom, preprečila razne blokade v prihodnje in Dodiku vzela veter iz jader.

Toda ostati je treba na realnih tleh in priznati, da so med državami kandidatkami precejšnje razlike. BiH močno zaostaja, težave Srbije so omenjene v prejšnjih vrsticah, Kosovo ne samo, da še nima niti statusa kandidatke, ampak ga kot države še vedno ni priznalo pet članic (Ciper, Grčija, Romunija, Slovaška in Španija).

Z vključitvijo vseh preostalih držav Balkana bi EU odpravila omenjeni črni madež. Hkratna vključitev držav zahodnega Balkana v evropsko družino bi blagodejno vplivalo na bilateralne odnose v nekaterih od njih, še posebej med Srbijo in Kosovom, preprečila razne blokade v prihodnje in Dodiku vzela veter iz jader. FOTO: Johanna Geron/Reuters

Zagotoviti pa je treba, da se najprej sprejme tiste, ki dejansko izpolnjujejo postavljene pogoje, in to takoj, ko je tako. Da se torej uporabi princip regate in ne konvoja. Da se ne nagradi tistih, ki vstop jemljejo preveč zlahka, ki se zanašajo, da si bodo vstopnico za priključitev med prvimi naslednjimi pridobili kako drugače kot z izpolnitvijo pogojev. Kako bo sicer mogoče pričakovati od članic, da bodo spoštovale vrednote, na katerih počiva EU, in v odnosih s tretjimi ravnale na dogovorjen način, če se tega ne bo zahtevalo od kandidatk. V politiki EU do kandidatk ne sme biti prostora za nič, kar bi se lahko razumelo kot podpora avtokratskim in drugim ambicijam njihovih voditeljev. Ali kar bi vzbujalo dvom o spoštovanju načel, na katerih temelji, in pravil igre, ki jih je sama postavila.

***

Dr. Božo Cerar, upokojeni veleposlanik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.