Zakaj smo pravni sistem zapletli do neprepoznavnosti

Naj začnem s podatkom, ki bo marsikoga vrgel s stola: Slovenija je imela ob osamosvojitvi skupaj 1368 pravnih aktov. Leta 2025 lahko po nekaterih podatkih v Sloveniji naštejemo že 18.918 pravnih aktov. Se pravi, da se je produkcija pravnih aktov povečala za skoraj 1300 odstotkov.

Kaj se je zgodilo pravno tako pomembnega, da moramo 34 let pozneje upoštevati 17.550 več predpisov kot leta 1991? Laik bi prostodušno pomislil, da se je tako zelo povečala kriminalna aktivnost v državi. Ali pa, da smo gospodarsko, znanstveno, kulturno in športno tako zelo napredovali, da smo padli v past prenormiranosti.

A je resnica vendarle bolj preprosta.

Najprej nekaj olajševalnih okoliščin: ko se je Slovenija leta 1991 osamosvojila, je šele začela graditi svoj pravni sistem.

Tedaj smo sprejeli le tiste najpomembnejše pravne akte: ustavo ter najpomembnejše sistemske predpise, ki smo jih nujno potrebovali za delovanje ključnih družbenih sistemov – zakonodajo s področja zdravstva, šolstva, zakon o podjetjih, davčno zakonodajo, delovnopravno zakonodajo, kazenski zakonik in podobno.

Ko smo leta 2004 vstopili v Evropsko unijo, smo morali zakonodajo prilagoditi pravu EU, kar je povzročilo novo normativno evforijo. A naj že tu namignem, da je bil vstop v EU le priročen, da ne rečem nepoznavalski izgovor za pisanje novih zakonov.

Naslednja olajševalna okoliščina je konservativni kontinentalni pravni sistem. V Sloveniji, kot tudi v številnih drugih evropskih državah, namreč vztrajamo pri kontinentalni tradiciji, skladno s katero je lahko pravni vir le zakon, ne pa praviloma bistveno bolj življenjski in praktični sodni primer (kot velja v anglosaksonskem sistemu).

Naj se zdaj vrnem k vstopu v EU, ki je marsikateremu birokratu služil kot odločen izgovor za pisanje novih paragrafov. Češ, EU od nas zahteva, da sprejmemo določen zakon. No, to je – zelo milo rečeno – posledica zelo slabega razumevanja narave evropskega prava.

Najpomembnejši pravni vir EU so namreč direktive, ki od držav članic ne zahtevajo, da takoj sprejmejo nov predpis, ampak določijo le usmeritev, cilje, ki jih morajo uresničiti države članice, medtem ko način uresničevanja prepustijo njim.

Pri tem je izrecno poudarjeno, da članice pri prenosu lahko upoštevajo tudi domače posebnosti in jim ni treba vselej sprejeti novega zakona, ampak lahko, denimo, le spremenijo obstoječega – ali pa še to ne.

Naslednji greh je povezan z zapletanjem nezapletenega. Če bi številni slovenski pravniki upoštevali le trohico modrosti velikega rimskega misleca Marka Avrelija, ki je dejal, da je velika večina tistega, kar rečemo (in napišemo), nebistvenega in da se moramo osredotočati na bistveno, če želimo dojeti sporočilnost česarkoli že, se slovenski sodniki ne bi soočali z mantro, da morajo napisati od 20 do 30 strani dolge sodbe, v katerih pogosto na zadnji strani pozabijo povedati, kaj so pravzaprav mislili na prvi, slovenski pisci zakonov pa ne bi pisali osnutkov predpisov, v katerih mrgoli pravil, ki jih naslovniki nikoli ne bodo ponotranjili – bodisi zaradi drugačne kulture in tradicije (primer: prepoved prodaje alkoholnih pijač po 22. uri) bodisi zaradi njihove neživljenjskosti (primer: zakonodaja s področja varstva osebnih podatkov, ki podjetjem nalaga zelo veliko zadolžitev glede selekcioniranja osebnih podatkov in obveščanja posameznikov glede njihove obdelave) bodisi zaradi kronično pomanjkljivega inšpekcijskega nadzora (znaten del davčne zakonodaje, gradbene zakonodaje, potrošniške zakonodaje).

Težko je razumeti tudi, da v Sloveniji številne predloge predpisov pišejo od prakse odtujeni državni uradniki. Še posebno zato, ker je jasno, da številni izmed njih živijo na povsem drugem planetu kot naslovniki teh predpisov, denimo podjetniki, kulturniki, športniki, ki prekleto dobro vedo, katere rešitve iz zakona so sploh izvedljive in katere ne. Da je zadeva še bolj bedasta, se potem po slovenceljsko upirajo, če pade predlog, naj osnutek zakona raje napiše kateri ugledni zunanji pravni strokovnjak ali profesorjev, ki precej bolje pozna probleme in težave zakonske materije od državnega uradnika. A zakaj omogočiti zaslužek še komu tretjemu?      

Tudi pravniki v tej zgodbi nismo povsem nedolžni. Zavedamo se, da se naš »biznis« povečuje premosorazmerno s količino sprejetih predpisov. Kolikor več zakonov, uredb in podzakonskih predpisov bosta proizvedla državni zbor in vlada, toliko več dela bomo seveda imeli. Zato smo raje modro tiho, oglasimo pa se šele, ko prenormiranost dosega takšne dimenzije, da začutimo, da v kakšnem primeru stranki preprosto ne moremo več dati pravnega nasveta, za katerim bi stoodstotno stali.      

Je pa prenormiranost tudi posledica prestrašenosti.

Več kot ima država predpisov, bolj priznava, da ji primanjkuje samozavesti. Ali pa znanja. Pod krinko prežvečenih klišejev, kot je tisti o spoštovanju pravne države ali o upoštevanju načela zakonitosti, dokazuje, da se ne zna ali ne upa lotevati pravih vzrokov za nastanek anomalij v družbi – kot je odsotnost ustreznega izobraževanja, napačne vrednote, padec moralnih standardov, ignoranca do nasilja, neobčutljivost za stiske ljudi, podpiranje cenenega materializma in podobno.

In tako zakonodajalec sprejme novi zakon, ki mu po možnosti doda pretirano visoke sankcije, upajoč, da bo tako prisilil državljane, da se bodo v strahu pred denarnimi ali zapornimi kaznimi vendarle upognili. Pa se ne bodo.

Winston Churchill je nekoč dejal, da če imaš 10.000 predpisov, boš uničil vse spoštovanje, ki ga pravo še ima. No, v Sloveniji jih imamo že več kot 25.000. Verjetno največji Britanec vseh časov ima še kako prav. Človek je pač narejen tako, da lahko konzumira le določeno količino zapovedi, ki koristijo njemu in družbi, v kateri živi. Vse, kar je več od tega, kar je nepotrebno ali nespametno, bo izpljunil ali preprosto ignoriral.

Gre za samoohranitveni nagon, ki mu omogoča preživetje, na katero bo prej ali slej trčil vsak zakonodajalec, ki po neki le njemu razumljivi logiki vedno verjame v vsemogočnost še tako bedastih predpisov.

***

Mag. Boštjan J. Turk, visokošolski predavatelj na Fakulteti za management in pravo v Ljubljani, gostujoči profesor na Univerzi
v Sieni.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.