V nadaljevanju preberite:

Mi imamo Kočevski rog. Imamo Hudo jamo. Imamo Teharje. Imamo dokaze, pričanja, celo posnetke. Pa še vedno ne moremo jasno reči: »To je bil zločin.« Še vedno iščemo izgovore, kontekste, relativizacije.

In če kdo omeni domobrance, mu nalepimo etiketo. Če kdo omeni partizane, mu očitamo pristranskost. Če kdo reče »vsi so bili Slovenci«, mu nihče ne odgovori: »Res je. Povej naprej.«

Zato predlagam, da 27. april ne ostane le praznik odpora proti okupatorju, ampak postane tudi dan, ko se upremo tišini, prikrivanju in pozabi. Spominske slovesnosti naj vključijo obe zgodbi, partizanski boj in povojne poboje.