Kdo preverja politične poslovne načrte

Vsak podjetnik, ki gre po kredit, mora banki predstaviti poslovni načrt. Z vizijo, cilji, analizo tveganj, projekcijo prihodkov in stroškov. In potem nekdo to oceni. Ne čustveno, ampak racionalno. Če ni izvedljivo, ne dobi denarja.

Zakaj tega ne počnemo s političnimi programi?

Zakaj vsake štiri leta poslušamo obljube o več tisoč stanovanjih, krajših čakalnih vrstah, dvigih plač in pokojnin in nihče ne vpraša: kako? Ne samo v studiu. Resno. Kot v kreditni pisarni. Z izračuni, roki, viri. In z odgovornostjo.

Ko podjetnik reče, da bo zaslužil sto milijonov, mu rečejo: Dokaži. Ko politik reče, da bo gradil 30.000 stanovanj, mu ploskajo. Ko podjetnik ne doseže ciljev, bankrotira. Ko politik ne izpolni obljub, kandidira znova. In spet dobi podporo, ker »vsaj nekaj govori«, ker »je naš«, ker »je proti njim«.

Ali smo kot volivci sploh usposobljeni oceniti izvedljivost programov? Morda ne. In to ni naša krivda. Krivda je v tem, da te odgovornosti nikoli nihče ne prevzame. Ker volitve niso sistem preverjanja dejstev. So sistem zbiranja glasov. So tekmovanje v všečnosti, ne v izvedljivosti.

Smo v Sloveniji že imeli svojega malega podalpskega Trumpa?

Imamo medije, ki analizirajo vsako besedo, vsako afero, vsako gesto. Ampak redkokdo analizira programe. Ne retorično, ampak strokovno. Če nekdo reče, da bo zgradil več tisoč stanovanj, bi morali vprašati: kje, kako, kdo, s čim, v kakšnem času. In če teh odgovorov ni, bi moralo zazvoniti. Ne kot mnenje, ampak kot opozorilo.

Zato tudi pridejo na oblast tisti z najboljšim oglasnim sloganom. Ne tisti z najrealnejšim programom. Ker kdo pa želi slišati, da ne bo šlo? Da bomo morali nekomu vzeti, če hočemo drugemu dati? Da bo nekaj trajalo deset let, ne eno leto? Da ni denarja za vse?

Morda bi morali programe poslati v oceno neodvisnim strokovnjakom. V Sloveniji, morda celo v tujini. V nevtralna okolja. Ne zato, ker sami ne znamo. Ampak ker doma prehitro zdrsnemo v »proti Janši« ali »proti levici«. In to ni program. To je odziv. To je refleks, ne razmislek.

Kampanja ni resničnostni šov. Je odločitev o prihodnosti. Je vprašanje skupnega denarja, skupne infrastrukture, skupnega zdravstva, skupnega jezika. In če hočemo, da to še kaj pomeni, moramo zahtevati odgovornost.

Zato bi morali enkrat poskusiti: politične programe preveriti tako, kot to delamo v podjetništvu. Z analizami, podatki, projekcijami, tveganji.

In če bi program padel pri »investitorjih«, potem naj pade tudi na volitvah.

Morda je to utopija. Morda je prepozno. A če že ne moremo imeti poštenih kampanj, si vsaj priznajmo: proti ni program. In vizija brez izvedbenega načrta ni rešitev.

Je samo še ena zgodba. Ki se bo končala tako kot vse do zdaj – v naslednjem ciklu obljub.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.