Treba je začeti z majhnimi koraki in neopazno zdrsniti v prvoborsko vrsto.
Galerija
Kakor si pred dvajsetimi leti nihče ni predstavljal, da bodo podeželske šole izobešale mavrične zastave in se zavzemale za transspolne dijake, si danes težko predstavljamo, da bi čez dvajset let naši parlamenti lahko sprejemali le še okoljsko neoporečne zakone. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Najstniško obdobje sem pred dvema desetletjema preživljala v majhnem mestu na severovzhodu Slovenije. Osebe LGBTQI so le s težavo našle podporo in prostor, kjer so se lahko svobodno in brez strahu izrazile. Biti gej je bilo še vedno tabu, nekaj, kar je morda pametneje ohranjati zase ali pa za najožji krog prijateljev, počakati na selitev v večja mesta, kjer je bilo svobode za spoznanje več. Od evrovizijskega fenomena Sestre je slabih 20 let: mediji so davnega leta 2002 tekmovali med sabo, kdo bo bolje pojasnil razliko med transvestitom in travestitom, njihovo zgodbo so prodajali kot škandal, ker se škandal pač dobro prodaja. Danes je družbeno ozračje povsem drugačno: Sestre ne bi nikomur dvigale krvnega tlaka, resne medije, ki bi umetnost preobleke poskušali prikazati kot škandal, bi ...
