Dobro jutro: Konji sreče
Junij je najlepši mesec na svetu. Zanj ni treba plačati niti pet evrov. Pride sam, brezplačno, vsako leto.
Odpri galerijo
Konji sreče. FOTO: Boris Šuligoj
Neverjetno, kako osamljen se mi je zazdel Zoltan. Sedel je v svojem unikatnem lexusu RCF 500, kovinsko prijazno rdeče barve. Vse naokoli je bil hrup, vrvenje, brnenje, hupanje, pokanje, streljanje... Razposajeni šoferji so si izmišljali neumnosti, se obmetavali z bananami, prižigali dimne zavese, streljali svetleče papirčke v zrak, snemali selfije... On pa je ždel sam v avtu in čakal, da karavana odrine na trip. Rekel je, da strašno uživa, ko si večja skupina teh skrajno nabildanih avtov privošči plin do "deske".
Kakšen smisel bi sicer bil imeti avto s 500 in dodatnimi konji, če ne okusiš njih mišic? Zoltan prizna, da rad tvega. Tako se dobro počuti. Ampak v avtu je sam in zamišljen. Žena je ostala doma. Ni mu pustila vzeti boljšega avta (mercedesa). Bi to res lahko bil smisel življenja, za katerega si pripravljen seči neomejeno globoko v žep? Zazdelo se je, da Madžaru srednjih let prav nič ne pomaga, če se vozi v nesramno dragem avtu. Pravzaprav je žalosten, ker je njegov avto stal samo 150.000 evrov, medtem ko je ob njem vsaj sto dražjih zverin. In v tistih stotih tudi niso povsem zadovoljni, ker je še 20 takih, ki stanejo pol milijončka in čez. Po moje niso zadovoljni, če se morajo oblačiti v dinozavre in pajace, da si delajo življenje pestro. Kraj jih ne zanima. Zunanji, resnični svet jih ne zanima. Živijo v vzporedni galaksiji.
Medtem, ko so oni pritiskali na plin "do daske", sem zavil k moji skali na obali. Junij je najlepši mesec na svetu. Zanj ni treba plačati niti pet evrov. Pride sam, brezplačno, vsako leto. Potopim se v neskončno modrino, kjer ni klovnov in ni umetnih konfetkov, ampak zgolj zvesti ciplji, radovedni kavali, prava vrana, pirka, orada, priplava tudi kak morski bič, več sip in rakovic na kupe. Dihaš, mahaš in lebdiš v vesolju. Če strast in čustva tudi na teh skalah razvijejo 500 konjskih sil, če je mirno in je vse pri roki, zakaj bi torej moral plačevati srečo?
Kakšen smisel bi sicer bil imeti avto s 500 in dodatnimi konji, če ne okusiš njih mišic? Zoltan prizna, da rad tvega. Tako se dobro počuti. Ampak v avtu je sam in zamišljen. Žena je ostala doma. Ni mu pustila vzeti boljšega avta (mercedesa). Bi to res lahko bil smisel življenja, za katerega si pripravljen seči neomejeno globoko v žep? Zazdelo se je, da Madžaru srednjih let prav nič ne pomaga, če se vozi v nesramno dragem avtu. Pravzaprav je žalosten, ker je njegov avto stal samo 150.000 evrov, medtem ko je ob njem vsaj sto dražjih zverin. In v tistih stotih tudi niso povsem zadovoljni, ker je še 20 takih, ki stanejo pol milijončka in čez. Po moje niso zadovoljni, če se morajo oblačiti v dinozavre in pajace, da si delajo življenje pestro. Kraj jih ne zanima. Zunanji, resnični svet jih ne zanima. Živijo v vzporedni galaksiji.
Medtem, ko so oni pritiskali na plin "do daske", sem zavil k moji skali na obali. Junij je najlepši mesec na svetu. Zanj ni treba plačati niti pet evrov. Pride sam, brezplačno, vsako leto. Potopim se v neskončno modrino, kjer ni klovnov in ni umetnih konfetkov, ampak zgolj zvesti ciplji, radovedni kavali, prava vrana, pirka, orada, priplava tudi kak morski bič, več sip in rakovic na kupe. Dihaš, mahaš in lebdiš v vesolju. Če strast in čustva tudi na teh skalah razvijejo 500 konjskih sil, če je mirno in je vse pri roki, zakaj bi torej moral plačevati srečo?
