Drage tune, sledite puščicam, prosim!
Nekateri so prepričani, da bomo Slovenci s predsedovanjem barcelonski konvenciji sebi in svetu pokazali, kako zgledno skrbimo za morje. S portoroško deklaracijo jih bomo pošteno napeli vsem, ki uporabljajo morje za smetnjak, na primer.
Daleč premalo imamo zavarovane obale, trdijo naravovarstveniki. Če seštejemo krajinske parke, naravne spomenike, Naturo 2000, arheološka najdišča in druge oblike varovanja morja, imamo kakih 12 kilometrov varovanih območij, torej dobro četrtino slovenske obale.
Problem ni v tem, s koliko odstotki zaščitenih površin se bo hvalila država. Veliko bolj bi nas moralo skrbeti, kaj vse priteče v to morje in kaj naredijo vsi drugi, da se to ne bi dogajalo. Morje je največja reka na svetu. Slana voda, ki je bila včeraj pred Porečem, je jutri pred Piranom. Komunalci lahko iz pristanišč poberejo do zadnje travice, ki motijo samooklicane varuhe narave. Toda kaj, ko reke brez prestanka nosijo milijone kubičnih metrov smeti, plastike, lesa in strupov z vseh vetrov. Četudi bi bile naše reke stoodstotno čiste, bi prej ali slej k nam priplavalo kaj iz Sredozemlja. Vanj pa ves čas doteka morje iz Atlantika. In tam plava za vsaj tri Francije velika površina plastike. Ladje resda na spuščajo več mazuta v Jadran in na jadranskih obalah ne vidimo več velikih madežev katrana, kot smo jih pred 50 in več leti. Potniške ladje ne spuščajo odpadnih vod v teritorialne vode. Kaj pa počnejo na odprtem morju, je predaleč od oči. Toda morje z odprtega prej ali slej »pricurlja« tudi do deviško rajskih obal.
Medtem ko nas skrbi, koliko plastičnih vrečk naj vzamemo v trgovinah in kako bomo zmanjšali izpuste žvepla v zrak, se je promet križark po morju in avtomobilov na naših cestah vsaj podvojil, da o žveplu ne govorimo. Na palestinski obali eni dobesedno uživajo v zanje pravični vojni. Zaradi tisočev mrtvih in tragedije vsaj dveh narodov nihče niti ne računa vplivov ene take »mimobežne« vojne na to našo »slano reko«, ki bo prej ali slej pritekla tudi do naše, vaše in njihove najbolj idilične plažice.
Kaj pomagajo politične obljube o omejevanju gradnje v 100-metrskem obalnem pasu, če imajo samo v kraju, ki je dalo ime zadnji od barcelonskih deklaracij, na samo tisoč metrih te obale najmanj tri ali štiri brezobzirne lakomneže, ki že leta brez zadržkov gradijo nenasitne imperije na javnem dobrem. V hipu bi še dodatno iznakazili in obremenili nekoč idilično »pristanišče rož« z novim betonom, drogerijami, beznicami, kičem, plavajočimi bungalovi ..., samo da bi si še bolj polnili že tako prepolne žepe.
Ob tako pravljičnem političnem barcelonskem kramljanju je zelo priročno napovedati boj za romantično vrnitev tun v naše morje. Toda le kako jih bodo zvabili? Bodo tune prijele na kakšne kartice zvestobe, jim bomo ponudili znamkice, popuste, pakete ugodnosti? Jim bodo delili častne nazive, organizirali posebne družabne dogodke zanje? Jih bodo vabili na brezplačne gostije?
Slovenska politika se je že pred vstopom v EU kot vzorna in ubogljiva učenka odpovedala tunolovu. Najbolj na svetu smo kot nesporni svetovni prvaki znižali količino ulovljenih rib, jih raje prepustili sosedom, delfinom, kormoranom in tunam. Tune se kljub temu komaj prebijajo do nas. Odkar jih sistematično učinkovito lovijo Japonci v bližnjih mednarodnih vodah in še učinkoviteje Hrvati, pa se posamezne jatice vse težje izmuznejo vsem mrežam na poti do piranske Punte. Najmanj, kar bodo morali naši skrbniki narave in hrane narediti, je, da bodo morali prositi Hrvate za vzpostavitev posebnega koridorja za tune. Naši največji prijatelji bodo razmaknili mreže za tune v pasu treh milj in postavili označbe in smerokaze z napisi: »Drage tune, za obisk Pirana sledite puščicam.« Med prijatelji je mogoče vse.
Tako sem pred dnevi po novicah ministrstva za prehrano, da je košarica živil 60 odstotkov cenejša kot pred enim letom, poln upanja predlagal trgovki, naj mi s precej zasoljenega računa odbije 60 odstotkov končne cene, saj je bilo več kot očitno, da je v nasprotju z vladno analizo pri moji košarici uporabila približno 20 odstotkov višje cene kot lani. Prepričan sem bil, da trgovka še ni seznanjena z najnovejšim vladnim dosežkom. Trgovka pa ni vedela, ali bi klicala policijo ali reševalce. Imam jo na sumu, da me ni jemala resno in da jo je pošteno zaskrbelo za moje podstrešno zdravje. Jaz pa dobro vem, kaj so sporočili z vlade, in se sprašujem: Pa kdo je tu nor?!
