Dva ministra in eden, ki to ne more biti več

Čisto razumljivo je, da si Janša v svojem tretjem mandatarstvu s kulturo (in novinarji in medijsko zakonodajo in RTV Slovenija) ne želi imeti nobenega opravka več. A na njegovo presenečenje in zatem bržkone tudi razočaranje si opravka s kulturo ne želi tudi nobena druga stranka nove koalicije.
Fotografija: Z nekaj potrebne zadržanosti je le treba reči, da se bodočemu ministru za kulturo, vsaj tako kaže koalicijska pogodba, ne bo treba ravno pretegniti. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Z nekaj potrebne zadržanosti je le treba reči, da se bodočemu ministru za kulturo, vsaj tako kaže koalicijska pogodba, ne bo treba ravno pretegniti. FOTO: Jure Eržen/Delo

Zadnje minute zadnjega predvolilnega soočenja predsednikov strank so bile septembra 2008 na nacionalni televiziji posvečene kulturi. Kultura je zelo pomembna za identiteto Slovencev, zaradi nje in jezika smo postali to, kar smo, je visoki temi primerno pogovor uvedla voditeljica. Zato »smo vam pripravili devet vprašanj,« je nadaljevala in se prijazno nasmehnila osmim strankarskim prvakom in eni prvakinji.

»Lepo prosim, če si lahko izberete številko od ena do devet,« je rekla in prvi je bil na vrsti Janez Janša. In izbral, češ, gremo kar po vrsti, številko – ena. »S katero knjigo je tržaški pisatelj Boris Pahor postal prepoznaven v Evropi in o čem govori?« Pozneje se je izkazalo, da je bilo to še najtežje od vseh vprašanj. In dodati je treba, da bi Janša za svoj odgovor, če bi namesto v televizijskem studiu stal v šolski učilnici, dobil petico. Tudi večina drugih bi domov prinesla petice, dobre štirice ali vsaj trojke. No, dva bi dobila nezadostno.

Takrat sem o tem napisala: »Takoj ko so vprašanci, poslušno kot prvošolci, začeli odgovarjati na vprašanja, si prišepetavati in pomagati ter se pri tem skupaj z občinstvom v studiu kot da sproščeno zabavati, iskreno globoko v sebi pa so trepetali kot na maturi, saj se je večina v šolah bolj slabo učila, smo bili priče enemu najzgovornejših poglavij tokratne predvolilne kampanje. To je bila redkobesednost, ki je povedala veliko.« Predvsem o dejanskem pomenu kulture v slovenski družbi.



Večina dosedanjih kulturnih ministrov na Cankarjevi 5 in pozneje na Maistrovi 10 ni prišla iz profesionalne politike. FOTO: Blaž Samec/Delo
Večina dosedanjih kulturnih ministrov na Cankarjevi 5 in pozneje na Maistrovi 10 ni prišla iz profesionalne politike. FOTO: Blaž Samec/Delo


Dejstvo je, da nihče od udeležencev tega osnovnošolskega kviza ni protestiral proti temu, kako se je nacionalna televizija lotila te debate, in zahteval nekaj več resnosti. A dejstvo je tudi, da kultura nikoli prej, pa tudi pozneje ne, ni bila pomembna tema predvolilnih soočenj. Če se je že znašla tam, je bilo to bolj za hec kot zares. A resnici na ljubo: kultura – z nekaj izjemami – tudi nikoli ni bila pomembnejša tema strankarskih programov.

V dosedanjih trinajstih vladah se je zamenjalo že sedemnajst ministrov za kulturo, le v petih, Peterletovi, dveh Drnovškovih in obeh Janševih, je minister za kulturo prišel iz iste stranke kot predsednik vlade. V vladi Alenke Bratušek minister ni bil v nobeni stranki, v Šarčevi, kjer so kulturo dobili Socialni demokrati, pa je moral drugi kandidat, da je lahko postal minister (ker je moral prvi odstopiti), najprej vstopiti v stranko. Kultura očitno ni najbolj oblegana stojnica na politični tržnici.

Večina dosedanjih kulturnih ministrov na Cankarjevi 5 in pozneje na Maistrovi 10 ni prišla iz profesionalne politike. Praviloma so prej tako ali drugače delovali na kulturnem ali znanstvenem področju. Vsaj načelno so torej imeli do kulture afirmativen odnos. Ni pa nujno, da so zares vedeli, kaj naj z njo počno kot ministri. Nekaj se je spreminjalo, da se na koncu ne bi spremenilo nič. Tudi zato, ker znajo biti kulturniki zelo glasni, kadar poskuša kdo malce na novo premešati karte. Pa naj gre za javne zavode, »nevladne organizacije« ali večne subvencije. A dejstvo je, da je več uspelo narediti tistim ministrom, za katerimi sta stala premier­ in seveda največja vladna stranka.

Ko je najverjetnejši bodoči premier zadnje tedne zrl v seznam ministrstev, kombiniral in se ukvarjal s kvadraturo kroga, ga je ob ministrstvu za kulturo (pristojnem tudi za medije) gotovo stisnilo v želodcu. Izkušenj ima dovolj. Že med njegovim prvim ministrom za kulturo dr. Vaskom Simonitijem in kulturniki, na splošno vzeto, ni bilo opaziti kakšnega strastnega ljubezenskega razmerja. A takrat še niso pljuvali, protestirali in protestno zažigali inštrumentov ter govorili o grožnjah prihajajočega fašizma in koncu sveta. Ter kulture, se razume.

Z nekaj potrebne zadržanosti je le treba reči, da se bodočemu ministru za kulturo, vsaj tako kaže koalicijska pogodba, ne bo treba ravno pretegniti. FOTO: Tadej Regent/Delo
Z nekaj potrebne zadržanosti je le treba reči, da se bodočemu ministru za kulturo, vsaj tako kaže koalicijska pogodba, ne bo treba ravno pretegniti. FOTO: Tadej Regent/Delo


V Janševem drugem premierskem mandatu, ko je v času gospodarske krize in poskusa ustvarjanja vitkejše javne uprave združil ministrstvi za kulturo in izobraževanje, pa so odločno stopili na okope. Minister je postal dr. Žiga Turk in ni mu bilo lahko. Združevanje ministrstev je bila gotovo Janševa nepremišljena poteza (no, morda pa je bila zelo premišljena). Slovenska kultura na koncu sicer le ni propadla, kot so vsi napovedovali, a tudi stroški delovanja javne uprave na ta račun niso bili nič manjši. Okopi pa so se samo še okrepili in razprtije poglobile.

Ni ravno malo dokazov, zaradi katerih ni neutemeljeno sklepati, da poleg večine profesionalnega in urbanega kulturništva tudi večina novinarjev iz etabliranih medijev na volitvah ne obkroži črk SDS. A še danes veljavna medijski zakon in zakon o RTV Slovenija, ki smo ga najglasneje napadali prav mediji, sta nastala v prvi Janševi vladi. Kljub nekaterim poskusom ga nobeni vladi pozneje ni uspelo bistveno spremeniti in še manj prilagoditi novim, ekonomsko zelo zaostrenim razmeram na medijskem trgu.

Eden od razlogov utegne biti tudi ta, da večini očitno ustrezata natanko takšna, kakršna sta. Nisem namreč zasledila kakšnega napora novinarskega ceha, da bi ob anemičnosti ministrstva sam vzel stvari v roke in poskušal prepričati zakonodajno oblast, da sprejme nov medijski zakon. Takšen, ki bo medijem v sistemsko pomoč, ne da bi se pri tem kdorkoli vmešaval v njihovo vsebino ali krnil njihovo avtonomijo. Rešitve obstajajo, če je očitno že vprašanje, zakaj neodvisne in profesionalne medije sploh potrebujemo, postalo družbeno nepomembno in marginalizirano.

Čisto razumljivo torej je, da si Janša v svojem tretjem mandatarstvu s kulturo (in novinarji in medijsko zakonodajo in RTV Slovenija) ne želi imeti nobenega opravka več. A na njegovo presenečenje in zatem bržkone tudi razočaranje si opravka s kulturo ne želi tudi nobena druga stranka nove koalicije. SMC se je že v vladi dr. Mira Cerarja kulturi odrekla in jo potisnila v roke stranki Desus, katere predvolilni program besede kultura ni vseboval niti v zvezi z, recimo, agrokulturo. Zato ni bilo čudno, da tako ministrica Julijana Bizjak Mlakar kot Tone Peršak, ki jo je moral hitro zamenjati, na kulturno sfero nista naredila omembe vrednega vtisa. No, naredila sta slab vtis.

Ko je najverjetnejši bodoči premier zadnje tedne zrl v seznam ministrstev, kombiniral in se ukvarjal s kvadraturo kroga, ga je ob ministrstvu za kulturo gotovo stisnilo v želodcu. FOTO: Leon Vidic/Delo
Ko je najverjetnejši bodoči premier zadnje tedne zrl v seznam ministrstev, kombiniral in se ukvarjal s kvadraturo kroga, ga je ob ministrstvu za kulturo gotovo stisnilo v želodcu. FOTO: Leon Vidic/Delo


​Tudi NSi do tega področja ni nikoli kazala kakšnega posebnega zanimanja. Praktično politično gledano razumljivo, dolgoročno pa za ambiciozno stranko, ki želi nagovarjati tudi sredinske volivce, škodljivo. Janši tako na koncu ni ostalo drugega, kot da v ministrsko kvoto svoje stranke, tokrat s stisnjenimi zobmi, še tretjič doda kulturo.

Z nekaj potrebne zadržanosti je le treba reči, da se bodočemu ministru za kulturo, vsaj tako kaže koalicijska pogodba, ne bo treba ravno pretegniti. Strukturnih sprememb očitno ne bo, novih medijskih zakonov tudi ne, nekaj malega prerivanja proračunskih uporabnikov pa gotovo. Minister bo moral spisati le resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2020–2027 (iz lastnih izkušenj vem, da je to mogoče storiti v dveh mesecih) in pripraviti podlago za uresničitev prepotrebnih investicij v kulturno infrastrukturo (tu izkušenj nimam, a nekako domnevam, da težka raketna znanost to že ne more biti, saj je dovolj, da se človek, za začetek, malo sprehodi po prestolnici, recimo tam okoli Križank in Erjavčeve).

Kakšne drame, pljunkov in sežganih glasbil bodoči minister za kulturo torej le ne bi smel doživljati. Pa čeprav ministru s kulturniki, med katerimi so tudi poskočni kreativci, že po logiki stvari ne more biti nikoli dolgčas – to je pač že treba priznati. V obilici časa, ki bo ministru tako ostal do konca polovičnega mandata, si mu zato dovolim namigniti, naj vladne partnerje prepriča o vsaj še eni stvari. Koalicijska pogodba namreč vsebuje »spodbujanje zasebnega sektorja v športu s pomočjo davčnih olajšav«. Nikogar ne bo nič bolelo, če bi takšno spodbujanje namenili še zasebnemu vlaganju v kulturo. Proti temu ne bo nihče demonstriral.

Zdaj ko vemo, da obstaja minimalna možnost, da se v kulturi in medijih v prihodnjih dveh letih ne bo zgodilo nič strašnega, ostaja nerešeno samo še eno vprašanje: Koga naj Janez Janša predlaga za ministra za kulturo? Sama prispevam dva predloga. Prvi je Janez Janša. Če ta ne bo hotel, potem predlagam Janeza Janšo. Imela bi še tretjega kandidata, a temu ni več ime Janez Janša. Pred časom se je namreč spet preimenoval v Žigo Kariža.

Preberite še: