Eh, moj Đoni!
Kar 17 trdnih in še nekaj tekočih razlogov, zaradi katerih so državniki odšli polni pozitivnih vtisov.
Odpri galerijo
Tomaž Kavčič je bil počaščen ob pohvali Angele Merkel. FOTO: Instagram
Pravzaprav ne moremo mimo navdušenja, ki so ga izrazili skoraj vsi voditelji držav ob nedavnem obisku na Brdu pri Kranju. Uvodoma moramo sicer priznati, da državniki niso bili ravno vzhičeni nad čisto vsemi podrobnostmi vrha. Počutje jim je rahlo kvarilo razgrajanje nekega pubertetniško razpoloženega Đonija, ker že 10 mesecev brez kančka milosti stiska za vrat 100 zaposlenih Slovenske tiskovne agencije, ki sicer profesionalno opravljajo svoje delo in so že 30 let nepogrešljiv del resnejšega novinarstva v državi.
Včasih so se predsedniki borili za vsako delovno mesto, še posebej za pomembnejša, strateška podjetja v državi. Voditelji držav in evropski komisarji ga lepo, prijazno, evropsko prepričujejo, naj upošteva evropsko kulturo in temeljna človeška načela. Ampak Đoni tolče z glavo skozi zid. Mora biti res freh (po domače), če se mu žvižga za usode 100 novinarjev, za njihovo delo, družine ... On je kamen v severni steni. Kaj mu pa moremo!
Vsega vajeni evropski diplomati se še naprej sproščeno rokujejo s trinogom, ga objemajo, ljubijo, se šalijo z njim in nas prepričujejo, kako se trudijo za demokratični razvoj te evropske barke. Gostitelj pa se v kamere kislo smehlja, neusmiljeno poji nacionalni novinarski motor z ricinusovim oljem in se hkrati užaljeno sprašuje, zakaj mu narod meče jajca. Brez slabe vesti hoče do zadnjega streti ljudi, kariere, poslanstvo, panogo ..., eno gnilo jajco na državni avto pa je zanj konec sveta. Sla po oblasti je tako slepa, da ne vidi Kranjca, ki ji osle kaže.
Drugače pa so bili visoki politiki s Slovenijo zadovoljni. Če izvzamemo mineštro z delegiranima tožilcema. Podpira ju stroka, podpirajo ju sodišča, zahteva ju komisija, dokazala sta, da se je Đoni lagal o njunem znanju angleščine, spet sta se prijavila na novi razpis, nič se ne spremeni. Đoni resno: »Vsak normalen šef države ve, kaj je novinarstvo in kaj tožilstvo. Novinar in tožilec sem jaz!«
Sicer pa je vseh 40 voditeljev uživalo na vrhu, na katerem so napihnili toliko lepih, pisanih balončkov za te, črne, kosmate, neotesano razborite balkance. V slogu: »Morda se vidimo leta 2030. Ali pa v naslednji vojni.« Če na primer Makedonci Bolgarom ne priznajo, da so umazani sužnji.
Gostje so z Brda skrivaj pogledovali proti solzni dolini, a si niso drznili motiti vladarja z vprašanjem, čemu se njegovi Ljubljančani zadnje čase toliko jočejo. Mar morajo sekljati toliko čebule, gledati vse Vražje gospodinje, Sanjske moške, Ljubezen po domače in Kmetijo za posladek?
Đonija niso vznemirjali niti z vprašanji o razumevanju vladavine prava, in zakaj se v nekaterih kontraevropskih glavah še vedno šopiri Donaldov duh največje zgube ameriških volitev, ki še naprej z vsem žarom hujska prijatelje, naj vendar izstopijo iz unije. Če smo razbili Jugoslavijo, Sovjetsko zvezo, Češkoslovaško ... bomo EU še lažje. Volk s severne stene z višegrajskimi kolegi (od črnega vikenda sta sicer dva manj) grdo napenja ladijske vrvi in brezobzirno maje evropsko barko.
Đoni v svoji kuhinji cmari, cvre, žge in vsak dan žigosa ljudi, da so levi fašisti, prostituti, lenuhi in drhal, zato v zibelki prvega fašističnega upora v Evropi seveda ni mogel biti ravno prijazno sprejet. Kakor seje, tako žanje. V Marezigah o fašizmu ni dvomov. Zato se je moral v prekaljeno protifašistično vasico prihuliti s policijskim kordonom. In če se v Marezigah zgodovina res ponavlja, je treba opozoriti, da so se fašisti pred sto leti po uporu spet vrnili v vas, mimogrede zakurili šest hiš v Čežarjih in se krvavo maščevali ljudem.
Evropski voditelji so bili na Brdu (v tej točki pa res) navdušeni nad gastronomsko diplomacijo njenega prvega chefa Tomaža Kavčiča. Zato se niso dolgo mudili pri filmu: Novinarske konje streljajo, mar ne. Tomi jih je namreč razvajal z ribjim ragujem na zelenjavni kremici, krompirjevim njokom, polnjenim z mladim sirom, položenim na paradižnikovo kremo s hrustaljavo baziliko, s sous-vide kuhanimi govejimi ličnicami v reducirani omaki z dimljenim krompirjem, z bobiči s panceto in sirom z ginom s Sinjega vrha, pogačo z oljčnim oljem in pečeno polento. Od predjedi je najbolj zažgala goveja juha na žaru (juha na žaru?), divja raca s koruzo na pet načinov in za konec še kostanj s kakijem. Našli smo torej kar 17 trdnih in še nekaj tekočih razlogov, zaradi katerih so evropski voditelji res odšli polni pozitivnih vtisov.
Včasih so se predsedniki borili za vsako delovno mesto, še posebej za pomembnejša, strateška podjetja v državi. Voditelji držav in evropski komisarji ga lepo, prijazno, evropsko prepričujejo, naj upošteva evropsko kulturo in temeljna človeška načela. Ampak Đoni tolče z glavo skozi zid. Mora biti res freh (po domače), če se mu žvižga za usode 100 novinarjev, za njihovo delo, družine ... On je kamen v severni steni. Kaj mu pa moremo!
Vsega vajeni evropski diplomati se še naprej sproščeno rokujejo s trinogom, ga objemajo, ljubijo, se šalijo z njim in nas prepričujejo, kako se trudijo za demokratični razvoj te evropske barke. Gostitelj pa se v kamere kislo smehlja, neusmiljeno poji nacionalni novinarski motor z ricinusovim oljem in se hkrati užaljeno sprašuje, zakaj mu narod meče jajca. Brez slabe vesti hoče do zadnjega streti ljudi, kariere, poslanstvo, panogo ..., eno gnilo jajco na državni avto pa je zanj konec sveta. Sla po oblasti je tako slepa, da ne vidi Kranjca, ki ji osle kaže.
Drugače pa so bili visoki politiki s Slovenijo zadovoljni. Če izvzamemo mineštro z delegiranima tožilcema. Podpira ju stroka, podpirajo ju sodišča, zahteva ju komisija, dokazala sta, da se je Đoni lagal o njunem znanju angleščine, spet sta se prijavila na novi razpis, nič se ne spremeni. Đoni resno: »Vsak normalen šef države ve, kaj je novinarstvo in kaj tožilstvo. Novinar in tožilec sem jaz!«
Sicer pa je vseh 40 voditeljev uživalo na vrhu, na katerem so napihnili toliko lepih, pisanih balončkov za te, črne, kosmate, neotesano razborite balkance. V slogu: »Morda se vidimo leta 2030. Ali pa v naslednji vojni.« Če na primer Makedonci Bolgarom ne priznajo, da so umazani sužnji.
Gostje so z Brda skrivaj pogledovali proti solzni dolini, a si niso drznili motiti vladarja z vprašanjem, čemu se njegovi Ljubljančani zadnje čase toliko jočejo. Mar morajo sekljati toliko čebule, gledati vse Vražje gospodinje, Sanjske moške, Ljubezen po domače in Kmetijo za posladek?
Đonija niso vznemirjali niti z vprašanji o razumevanju vladavine prava, in zakaj se v nekaterih kontraevropskih glavah še vedno šopiri Donaldov duh največje zgube ameriških volitev, ki še naprej z vsem žarom hujska prijatelje, naj vendar izstopijo iz unije. Če smo razbili Jugoslavijo, Sovjetsko zvezo, Češkoslovaško ... bomo EU še lažje. Volk s severne stene z višegrajskimi kolegi (od črnega vikenda sta sicer dva manj) grdo napenja ladijske vrvi in brezobzirno maje evropsko barko.
Đoni v svoji kuhinji cmari, cvre, žge in vsak dan žigosa ljudi, da so levi fašisti, prostituti, lenuhi in drhal, zato v zibelki prvega fašističnega upora v Evropi seveda ni mogel biti ravno prijazno sprejet. Kakor seje, tako žanje. V Marezigah o fašizmu ni dvomov. Zato se je moral v prekaljeno protifašistično vasico prihuliti s policijskim kordonom. In če se v Marezigah zgodovina res ponavlja, je treba opozoriti, da so se fašisti pred sto leti po uporu spet vrnili v vas, mimogrede zakurili šest hiš v Čežarjih in se krvavo maščevali ljudem.
Evropski voditelji so bili na Brdu (v tej točki pa res) navdušeni nad gastronomsko diplomacijo njenega prvega chefa Tomaža Kavčiča. Zato se niso dolgo mudili pri filmu: Novinarske konje streljajo, mar ne. Tomi jih je namreč razvajal z ribjim ragujem na zelenjavni kremici, krompirjevim njokom, polnjenim z mladim sirom, položenim na paradižnikovo kremo s hrustaljavo baziliko, s sous-vide kuhanimi govejimi ličnicami v reducirani omaki z dimljenim krompirjem, z bobiči s panceto in sirom z ginom s Sinjega vrha, pogačo z oljčnim oljem in pečeno polento. Od predjedi je najbolj zažgala goveja juha na žaru (juha na žaru?), divja raca s koruzo na pet načinov in za konec še kostanj s kakijem. Našli smo torej kar 17 trdnih in še nekaj tekočih razlogov, zaradi katerih so evropski voditelji res odšli polni pozitivnih vtisov.
