V nadaljevanju preberite:
Izjava francoskega predsednika Macrona, da evropske članice Nata ne zavračajo možnosti, da bi v Ukrajino poleg orožja poslale tudi svoje čete, je razburila dobršen del evropske javnosti. Vrzel, ki je zazevala med strokovnjaki za varnostna vprašanja, ki so zapopadli Macronovo igro in hvalili njegovo »strateško dvoumnost«, ter večjim delom evropske javnosti, ki ga je takšno govorjenje zgolj po nepotrebnem prestrašilo, je bila očitna in zgovorna.
Izjava, ki naj bi Kremlju signalizirala odločenost evropske podpore Ukrajini v pričakovanju možnega ameriškega odklopa od severnoatlantske osi, je tako razkrila predvsem razglašenost evropske politike. In Putina kvečjemu potrdila v njegovem prepričanju, da je prednost Rusije v njeni sposobnosti, da homogenizira svoje prebivalstvo in celotno družbo podredi potrebam vojne – sposobnosti, ki je razglašene zahodne države, kjer je politika podrejena kapricam javnega mnenja, nimajo.
Kljub temu je v času, ko se iz Rusije vrstijo retorični in hibridni napadi na baltske države (po oceni Kremlja najšibkejšega člena v vse daljšem nizu Natovih držav v ruskem sosedstvu), takšno signaliziranje odločnosti verjetno nujno. Če bi evropske države pred invazijo februarja 2022 bolj jasno in složno povedale, da bodo v primeru napada nedvoumno podprle Ukrajino in storile vse, kar je v njihovi moči, da Rusijo ekonomsko in vojaško spravijo na kolena, je veliko vprašanje, ali bi do invazije zares prišlo.
