Kajkavska herezija

Pred leti se mi je pripetila anekdota, na katero bi zdavnaj pozabil, če se mi ne bi zdela simptomatična za tip mišljenja v času radikalizmov, ki dvigajo glavo v dobi internetne kakofonije. Na sprejemu, ki je sledil kulturnemu dogodku, me je nagovoril simpatičen neznanec, čigar radovednost in elokventnost sta kmalu pokazali svojo temnejšo plat.

Gospod zgodnjih srednjih let je imel močna mnenja o vrsti navidezno nepovezanih zadev. S tem se lahko sicer do neke mere poosebim, vendar se poskušam izogniti preveč vehementnim razpravam v družabnih okoliščinah, ki za to niso primerne. Toda sogovornikova brezbrižnost do mojih signalov, da bi debato rad končal, je v navezavi z mojim nizkim bolečinskim pragom, ko gre za grizenje v jezik, pripeljala do besednega trka.

»Kajkavci so v bistvu Slovenci,« je naznanil. Sprva sem mu navdušeno pritrjeval. Kajkavska hrvaščina je naravno nadaljevanje slovenskih narečij, predvsem štajerskih. Je značilen primer tega, čemur jezikoslovci pravijo »jezikovni kontinuum«: postopen prehod iz enega jezikovnega sistema v drugega. Ljudje na obeh bregovih Kolpe in Sotle marsikje govorijo bolj podobno kot v svojih najbližjih upravnih središčih. Osilniški govor je neprimerno bolj soroden kajkavščini v Čabru kakor slovenščini, kot jo govorijo v Kočevju ali Novem mestu, čabranski govor pa je veliko bliže osilniški slovenščini kakor hrvaščini, kot jo govorijo na Reki.

A sogovornik je meril na nekaj drugega. Z veseljem sem se strinjal, da imamo podobno kulturo in del skupno prehojene zgodovinske poti. Drži, Kajkavci so še globoko v novi vek svoj jezik imenovali »slovenski« (ali »slovinski«), svojo domovino pa »Slovenska dežela« ali »Slovensko kraljestvo« (v resnici je bil v rabi madžarizem »Slovenski orsag«). Vendar so sočasno, sem dodal, na drugi strani meje, v Ormožu, Ljutomeru in celo ponekod na Kranjskem, ljudje izkazovali hrvaško jezikovno ali etnično identiteto. Nisva prišla skupaj.



Bolj ko je postajalo jasno, da govoriva drug mimo drugega, z večjim užitkom sem načrtno in s hlinjeno naivnostjo poglabljal temeljni nesporazum v najinih stališčih. Sam sem govoril o skupnih dediščinah, primerljivih usodah, sestrskih kulturah, o poroznih mejah, prek katerih je eno ljudstvo evropsko vpeto v drugo in skupaj tvorimo prekrasen, nepregledno zapleten, a vendarle umljiv mozaik stare celine. On je govoril o zarotah, ki so srednjeveško Slavonijo oziroma »Slovenski orsag« iztrgale iz njene naravne slovenske identitete, o Hrvatih, ki so nam poleg terana in Piranskega zaliva ukradli tudi Kajkavce.

Oba sva obžalovala nacionalno kulturo, katere obzorje, kot bi rekel znani politik, »ne sega dlje od ljubljanske obvoznice«. A jaz sem ji zoperstavljal Slovenijo, ki diha z regijami onkraj svojih meja, in nacionalno identiteto, ki se prek odkrivanja pozabljenih vezi, ki nas povezujejo s sosedstvom, samozavestneje in bolj sproščeno umešča v srednjeevropski prostor, prek njega pa v skupni evropski projekt. On pa je sanjal o nekakšni »Veliki Sloveniji« in zaradi anahronističnosti ter voluntaristične absurdnosti svojih utvar kazal tisto jeznorito zagrenjenost, ki sem jo kasneje prepoznaval kot nezamenljivo lastnost pamfletistov in internetnih trolov »alternativne desnice«.



Najini stališči sta bili v izhodišču preveč podobni in se hkrati iztekali v preveč različne zaključke, da bi do njegove zmote lahko ostal brezbrižen. V meni se je prebudila tista starodavna strast proti herezijam – to se pravi, proti delnim ali rahlo izkrivljenim resnicam oziroma verodostojnim mnenjem, ki jim je primešanih nekaj usodnih kapljic zmot –, s katero so bili moji katoliški predniki zaradi rahlega odmika od kanonične interpretacije nekaj svetopisemskih stavkov na grmado pripravljeni poslati cele vasi. Prijaznega hlinjenja civilizirane debate je bilo konec. Iz mene je privrela moralna ogorčenost pedantnega inkvizitorja.

»Znaš morda govoriti kajkavsko?« sem začel v nizkem startu. »Si bral narečno književnost v kajkavščini? Krležo, morda?« sem pospešil. »Si potoval po tistem delu Hrvaške, imaš prijatelje od tam? Znaš o zgodovini severozahodne Hrvaške povedati še kaj drugega od izoliranih drobcev, ki naj bi izpričevali njeno slovenskost?« Ko se je predvidljivo izkazalo, da je odgovor na večino teh vprašanj negativen, sem končal v crescendu: »O Kajkavcih ne veš ničesar. Kajkavske kulture ne ljubiš. Zakaj bi torej sploh hotel živeti z njimi? Narod pomeni namreč to: enakopravno in solidarnostno sobivanje v integriranem političnem in kulturnem občestvu z ljudmi, ki so lahko tudi globoko različni od tvoje primarne skupnosti.



Če bi Kajkavci res bili del Slovenije, bi jih verjetno zaničujoče izrinjal iz nje, kakor danes izrinjaš Bosance, Ljubljančane, klerofašistično golazen, pedre ali kogarkoli pač sovražiš. Tvoje domoljubje je le frustrirana slast po dominaciji. Od pravega domoljubja se razlikuje toliko, kot se samozadovoljevanje vpričo pornografskih posnetkov posilstev razlikuje od ljubljenja.« Včasih se čudim, da so me le enkrat v življenju prebutali do nezavesti.

Dogodek si zadnje čase pogosto prikličem v spomin za razumevanje psihologije radikalizma, ki vznika na stičišču med osamljenim individualizmom in sanjami o kolektivistični prenovi. Zadnja leta ga lahko vidimo predvsem v desničarski preobleki, toda patriotizem, ki svojo gorečnost črpa iz želje po prevladi nad osovraženimi sonarodnjaki, je tudi na levici dobro znan. Zato razumem refleks mnogih na liberalni sredini, ki v vsakem domoljubju, v sleherni težnji po kohezivni kolektivni identiteti vidi nevarno seme zla. Predvsem če gre za nacionalno identiteto. Toda zmote redko izkoreninimo tako, da jih obrnemo na glavo. Če celo miroljubno zanimanje za sosednjo kulturo od ekspanzionističnega nacionalizma ločijo le detajli v poudarkih, to pomeni, da je treba pač popraviti detajle. Prav v njih pa, kot vemo, tiči hudič.

---

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU, Budimpešta

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.