Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Kolumne

(KOMENTAR) Ko je vse, tudi nepredstavljivo, mogoče

Prevlada angleščine je vrsta kulturnega imperializma, ki ga raziskovalci razlagajo kot simbolično nasilje.
Foto Igor Bratož
Foto Igor Bratož
15. 6. 2024 | 11:30
15. 6. 2024 | 11:37
7:22

Novica, ki ne bi smela biti novica: v vmesnikih na telefonih in tablicah korporacije iz Cupertina, smo izvedeli pred nekaj dnevi, bo od jeseni v posodobljeni različici operacijskega sistema dostopna tudi izbira slovenščine. Za napovedano zapoznelo dejanje se zdi, da je posledica političnega pritiska na Apple, predvsem pa sprememb, ki jih je prinesla dolgo pričakovana sprememba slovenske zakonodaje o varovanju javne rabe materinščine.

image_alt
Brez ognja in meča nad knjige

Za prvo in drugo so zaslužni posamezniki, njihovo početje je oblastem povedalo, kje je problem in kako ga rešiti. Trajalo je predolgo, še posebno če vemo, da se je Apple na drugih manjših trgih obnašal drugače, ker so ga znali v to prisiliti. Veseli novici je treba pritakniti še zmeraj turobno nenovico: da si moramo ponudbo pretočnih servisov Amazon Prime, Disney+ in Netflix še vedno ogledovati brez možnosti izbire slovenskega prevoda – in pri tem korporacije ostajajo nekaznovane –, je del širšega, globalnega problema, monolingvalnosti, oziroma globalne prevlade angleščine na najrazličnejših področjih.

Evropska poslanka Irena Joveva, ki se je odlično angažirala že pri prvi zadevi, je pred dnevi sporočila, da »delo še ni končano, saj nas čaka še 'bitka' z Netflixom in njemu podobnimi multinacionalkami«. Dodala je, da bodo ponudniki pretočnih vsebin morali spoštovati tudi slovenski jezik, kar naj bi se rešilo v Bruslju z naslednjo revizijo direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Predvidena je v novem mandatu evropskega parlamenta. Laična pomisel je preprosta, a verjetno težko izvedljiva: za discipliniranje vseh tistih, ki jih je nekdanji francoski minister za kulturo Jack Lang poimenoval ogromni imperij dobička, in ključno spremembo direktive bi slovenski evropski poslanci, podprti s trdno voljo slovenske diplomacije, skupaj z drugimi zainteresiranimi potrebovali veščino zvijačnega diplomatskega mešetarjenja. Tak podvig se zdi mogoč, ni iluzoren, zahteval bo trdnost in spretnost, verjetno tudi potrpežljivost, hitrost evropske birokracije je znana.

Foto Igor Bratož
Foto Igor Bratož
Angleščina, na katero smo obsojeni pri ponudnikih, ki jim za slovenščino na slovenskem trgu ni mar, je seveda globalni pojav, največkrat je vsiljena iz preračunljive in pišmeuhovske finančne ležernosti. V dvajsetem stoletju – temu bi lahko rekli jezikizem – je angleščina po naključju postala uradna ali neuradna lingua franca marsičesa, trgovanja, spleta, znanosti, letalstva, pomorstva, založništva, množične kulture, športa, turizma, diplomacije ... vsega. Podatkov o njeni prevladi ni malo, govorijo o tem, da se je enega najbolj razširjenih jezikov na svetu med letoma 2010 in 2015 učila tretjina svetovnega prebivalstva, v bližnji prihodnosti jo bo tako ali drugače govorila polovica ljudi na planetu, čeprav je kot materinščina šele tretja po številu govorcev, pred njo sta mandarinska kitajščina in španščina. Mimogrede: desetletje in pol stara anketa o izobraževanju odraslih v Sloveniji je pokazala, da je angleščino takrat govorilo 65 odstotkov odraslih med 18. in 69. letom, kot tuji jezik pa se je je učilo 89 odstotkov šolarjev v državah Evropske zveze.

Z ozeenovsko dobronamernimi floskulami, kakršni sta stališči, da odnos do jezika šteje in da je jezik kulturno lepilo, ki je zmožno ohranjati skupnosti, njihovo kulturo in intelektualno dediščino, si je težko pomagati ob podatkih o hiranju in kopnenju posameznih malih jezikov. Ob zadnjem mednarodnem dnevu maternega jezika smo mediji poročali, da po svetu 250 milijonov otrok ne hodi v šolo in da 763 milijonov odraslih ne obvladuje niti najosnovnejših veščin pismenosti.

Iz newyorške palače ob Vzhodni reki pa radi naokrog razpošiljajo krakanja o tem, da nam do konca stoletja grozi izumrtje približno polovice od 6000 do 7000 jezikov, kolikor jih raziskovalci beležijo zdaj. Kako hudo je to? Po nekaterih podatkih naj bi med letoma 1950 in 2010 izumrlo 230 jezikov, gre pa seveda za jezike, ki nikdar niso imeli veliko govorcev. Skrb vzbujajoč je ob tem podatek, da polovico vseh sedanjih jezikov govori manj kot deset tisoč ljudi, pri takih številkah se zdi vse, tudi nepredstavljivo, mogoče. Lep primer je bila letos februarja enaindevetdesetletna Ouma Katrina Esau, praznovanje njenega rojstnega dne so mediji pograbili zaradi dejstva, da je po smrti mlajšega brata še edina znana govorka jezika niuu južnoafriške etnične skupine San. V svojem jeziku, ki ob soglasnikih in samoglasnikih pozna tudi repertoar tleskov z jezikom, se ne more pogovarjati več z nikomer, sogovorniki so odšli.

V tem kontekstu ni mogoče spregledati opozoril uglednega jezikoslovca Davida Crystala, da taki mali jeziki oziroma jeziki z malo govorci počasi, a zdi se, da neustavljivo, kopnijo, vsaka dva tedna – taka je bila pred časom ocena – eden od njih preprosto izumre, izgine. Poleg vsakršnih drugih razlogov je pri tem ključno razumevanje, da je prevlada angleščine preprosto dediščina kolonializma, oblika kulturnega imperializma, ki ga raziskovalci razlagajo kot simbolično nasilje, s katerim zgodovinsko privilegirani ohranjajo status quo in se pri tem požvižgajo na nevarnosti, ki jih tak pristop neizogibno prinaša. Ker je jezik več kot le orodje komunikacije, ampak na subtilen način določa način razmišljanja, razumevanja sveta in identitete nasploh, je táko početje usodno, vsak ugasnjeni jezik je ohranjal neko posebno kulturo, dediščino, ki je ni mogoče nadomestiti, zapostavljanje jezikov šibi človeštvo.

Da ne bi pavšalnih pikrosti in obsodb naslavljali na napačen naslov, je treba upoštevati nikakor ne nepomemben razloček: vseprisotnost angleščine, ki najeda različne segmente globalnega občestva, ni britanska izmišljija, kulturni in drugi vzorci, ki jih prinaša, so ameriški. Premišljanje o vsiljeni superiornosti angleščine in stari tezi, da je nezavedno strukturirano kot govorica oziroma jezik, v zdajšnjem kontekstu ponuja zanimive nove izzive. So chatGPT in podobna orodja umetne inteligence – kot je pred časom namignil Slavoj Žižek – s svojimi napakami postala tisto nezavedno, ki kriči o vsem zamolčanem?

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine