V nadaljevanju preberite:

Leta 2000 je bilo okoli tri četrtine svetovnih deviznih rezerv v dolarjih, do leta 2023 je ta delež upadel na 58 odstotkov, brez upoštevanja okrepljene vrednosti dolarja pa na 55 odstotkov. Pri tem se je zmanjšal tudi pomen evra, jena in funta, treh drugih tradicionalnih rezervnih valut. Na drugi strani se je povečal pomen netradicionalnih valut, kot so avstralski dolar, kanadski dolar, kitajski renminbi, korejski von, singapurski dolar, ter nordijskih valut (norveška in švedska krona). Te valute so postale zanimive za nakup profesionalnih upravljavcev premoženja v centralnih bankah, ker ponujajo večjo razpršitev, zagotavljajo stabilnost vrednosti premoženja in prinašajo ustrezno visok donos. Sredstva v tujih valutah namreč običajno niso v obliki fizičnega ali elektronskega denarja, temveč pretežno državnih ali podjetniških dolžniških vrednostnih papirjev, tako kratkoročnih (zakladnih menic) kot dolgoročnih (obveznice). K temu je pripomogel tudi tehnološki razvoj v financah, kot so avtomatski market timing in likvidnostni sistemi upravljanja. Med državami, ki so aktivneje zasledovale politiko diverzificiranja svojih valutnih rezerv in pri katerih je bil delež netradicionalnih deviznih rezerv nad pet odstotki, izstopa skupina 20 največjih svetovnih gospodarstev. Ta prag pa so nedavno prestopile tudi države, kot sta Izrael in Nizozemska, ki prav tako v razpršitvi vidita večjo varnost.