Naj živijo občine!

Občine so tisti del slovenske stvarnosti, kjer demokracija dejansko deluje – z vsemi svojimi protislovji.
Objavljeno
17. november 2018 06.00
Posodobljeno
17. november 2018 06.00
Slovenci imamo šibko državno tradicijo, ki se pogosto odraža v nerodnostih naše diplomacije, protokolarnih spodrsljajih in splošnem nelagodju, ki ga ljudje čutijo do državotvornega obredja.  FOTO: Voranc Vogel
Do uradih razglasov, ki jih pred lokalnimi volitvami vsak občan prejme na dom in na katerih so objavljeni seznami kandidatnih list za občinske svete, imam posebno naklonjenost. So eden mojih priljubljenih žanrov domače literarne produkcije.

Predvsem v nekoliko večjih lokalnih skupnostih, s številčnejšimi občinskimi sveti in natrpano politično konkurenco, se ti seznami razširijo v pravcate knjižice. Za nekoga, ki je domač v lokalnem okolju, se že brez spremnega besedila lahko berejo kot prave male drame – ali pa komedije. Razklane družine, s člani na konkurenčnih listah, dramatični prestopi iz ene liste v drugo, izdaje in taktični obrati, razdrta zavezništva in nove koalicije. In nato vrstni red na vsaki posamezni listi! Nekoč vplivni veljak se znajde na koncu seznama: je padel iz milosti ali je sporazumno prepustil mesto drugim v zameno za položaj v občinski upravi ali vplivni javni instituciji? Razkritja in skrivnosti, zarote in pakti. Pravcata vojna prestolov, skrita v sezamu, ki se neposvečenemu očesu zdi kot suhoparno sosledje imen, priimkov in poštnih naslovov.

Vedno me je presenečala velikanska razlika med vlogo, ki jo ima lokalna samouprava v slovenski politiki in javnem življenju nasploh, in načinom, kako jo ljudje dojemajo in o njej govorijo. Če se dovolj dolgo zadržite v gostilniški politični debati, je zelo verjetno, da boste prej ali slej slišali kliše o tem, kako imamo preveč občin – še najbolje bi bilo, če bi vse skupaj ukinili ali, še bolje, vso Slovenijo združili v eno samo občino, saj nas je vseh skupaj tako ali tako komaj za srednje veliko evropsko metropolo.
Po drugi strani je občinska politika edina sfera javnega življenja, v kateri ljudje dejansko participirajo. Čeprav je verjetno že vsakdo v življenju srečal kakšnega ministra in točno ve, katero šolo obiskujejo otroci lokalnega poslanca, se država vseeno zdi kot oddaljena sila, ki deluje po skrivnostnih načelih. Ko gre za javne politike na državni ravni, se povprečni slovenski volivec vede kot nebogljen otrok – ne ve, katera so primerna orodja, s katerimi lahko uveljavlja svoje interese, le redko se zna učinkovito povezati s sodržavljani, da bi presegel izolacijo, na katero je obsojen kot razjarjeni posameznik.

Na občinski ravni pa je pogosto povsem drugače. Predvsem v manjših in srednje velikih krajih, kjer živi večina Slovencev, je občinska politika stvar širokih slojev angažiranega prebivalstva. Biti krajan nekega območja pomeni predvsem vedeti, na katera vrata potrkati v stiski, poznati, katera so vplivna društva in kdo ima glavno besedo v njih – in prepoznati skrito nit, ki te prek labirinta vez, poznanstev in interesov pripelje do odločevalcev v lokalnem okolju.

In čeprav je to seveda – kot vsaka politika – tudi sistem klientelnih povezav, uslug in protiuslug, izsiljevanj in lumparij, je hkrati v večini občin presenetljivo pluralen. V še tako majhnem okolju lahko vedno nastane preobrat v razmerju moči. Novi izzivalci imajo dovolj velik manevrski prostor, da izsilijo politične spremembe. Še tako grobijanski lokalni šerif lahko ohrani oblast le, dokler ima aktivno podporo občanov – nihče je ne more izsiliti z zlorabo represivnega aparata, prevzemom nadzora nad sodstvom, mediji in gospodarskimi viri. Alternativa pogosto ni enostavna, a je čisto povsod mogoča.

Povedano drugače: občine so tisti del slovenske stvarnosti, kjer demokracija res deluje – z vsemi svojimi protislovji. Kljub monotonemu upravnemu ustroju (celo mestne občine imajo danes veliko manj vpliva nad lastno notranjo organizacijo kot v času Avstro-Ogrske) se je iz tega živahnega političnega brbotanja rodila neverjetno raznovrstna paleta političnih kultur. Dovolj je, da se popeljemo od Kopra do Nove Gorice in vidimo, da se ne le ravnovesje sil, ampak tudi način, kako lokalna politika deluje – način govorjenja in obnašanja, prakse upravljanja, vloga lokalnih medijev in podobno – razlikuje vsaj toliko kot med Torinom in Neapljem ali Barcelono in Cordobo. Ali še bolj.

Zato nas sploh ne bi smelo presenečati, da v trenutkih največje krize državne politike na dan privrejo politične sile in posamezniki, ki so svojo kariero začeli na lokalni ravni. Slovenija je, verjetno bolj kot katerakoli druga država iz nekdanjega socialističnega bloka, municipalna družba. Zato je instinkt ljudi, ki rešitev iz političnih zagat vedno znova iščejo v praksah, ki jih poznajo iz lokalnih okolij, razumljiv. In mislim, da je v osnovi pravilen.

Slovenci imamo šibko državno tradicijo, ki se pogosto odraža v nerodnostih naše diplomacije, protokolarnih spodrsljajih in splošnem nelagodju, ki ga ljudje čutijo do državotvornega obredja. Zato se vsaka nacionalna proslava izrodi bodisi v čemerno komorno predstavo ali v vaško veselico. Občinska tradicija pa je, nasprotno, živa, spontana in raznolika.

Toda rešitev za naše politične dileme ni v tem, da državo spremenimo v velikansko občino. Namesto tega bi se morali lotiti sistematične decentralizacije. Ugotoviti, katera so tista področja, ki so lahko povsem v domeni občin; nato pa vzpostaviti vmesno raven lokalne samouprave – pokrajine –, na katere bi država prenesla tiste pristojnosti, ki so prezahtevne za občinske uprave, a se kljub temu lahko izvajajo na nižjih ravneh.

Predvsem pa bi bilo lokalne oblasti treba opremiti z orodjem, brez katerega ni resnične svobode – z možnostjo, da se zmotijo. Torej z naborom pristojnosti, ki ne bi bil le seznam od države zapovedanih nalog, ampak jasno zamejena sfera, znotraj katere bi lokalne oblasti same krojile avtonomne politike in za njihove posledice tudi prevzele odgovornost; začenši s finančno. Na ta način bi živahnost naših lokalnih skupnosti iz folklore počasi dvignili na raven resnega političnega dejavnika.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU, Budimpešta.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.