Piti ali ne piti

Steklenica je v moje življenje vstopila v dojenčkovi dobi. Najprej je bil nanjo nataknjen cucelj, a fant sem postal, ko sem se iz steklenice naučil piti brez cuclja. Naslednji in končni mejnik v osebnem razvoju je predstavljalo pitje iz pipe v šoli pri telovadbi, ki je zahtevalo usklajenost roke na ventilu, ustnic hkrati s curkom vode (da ne teče po licu), dihanja (da se ti ne zaleti) in oprezanja (da te pri tem ne bo kdo brcnil v rit). Pomembnosti zadostnega vnosa tekočin sem se zavedel na kolesu, kjer je poln bidon vode zagotavljal, da na še tako dolgi poti ne bom žejen. Smučarsko otroštvo je zaznamovala obvezna termoska s čajem – v sedemdesetih in začetku osemdesetih smo bili bolj šparovne sorte in na smučanju nisi zapravljal po gostilnah, pač pa si speštane sendviče in vrel čaj v ...