Pozabljeno v puhu dima

Tudi iz Ljubljane lahko z inovativnim produktom osvojiš najzahtevnejše evropske potrošnike. Tradicijo imamo.
Fotografija: ​Nekoč se je torej na vse konce habsburške monarhije širil glas, da se dá v Ljubljani povsem legalno dobiti džojnte. FOTO: Blaž Samec/Delo
Odpri galerijo
​Nekoč se je torej na vse konce habsburške monarhije širil glas, da se dá v Ljubljani povsem legalno dobiti džojnte. FOTO: Blaž Samec/Delo

Pred slabim stoletjem in pol so bili ljubljanski lekarnarji izvozniki. Kot bi danes rekli, proizvajali so z visoko domačo dodano vrednostjo. Imeli so blagovne znamke, ki morda niso bile svetovne, bile pa so vsaj srednjeevropske – prodajale so se od današnje Avstrije vse tja do današnje Ukrajine, Romunije, Poljske, Madžarske, Češke in Slovaške. Bili so »zmagovalci tržnih niš«. Imeli so produkte, po katerih je hlastala vsa takratna habsburška monarhija. Prinašali so zdravje.

»Astma, ali živčna ali krčevita, kratek dih, živčni kašelj, bronhitis in pljučnica, zasluzenost, revmatična vnetja glave ter nespečnost se hitro in zanesljivo pozdravijo, pri gospodih pa tudi damah, s pomočjo z zdravniške strani večkrat preizkušenih / cigaret iz indijskega kanabisa, / ki jih iz neposredno in pristno nabavljene konoplje z dovoljenjem visoke cesarsko-kraljeve deželne vlade Kranjske proizvaja lekarnar J. v. Trnkóczy v Ljubljani. Karton stane 80 krajcarjev.« (Resda se ga je dalo dobiti zgolj in samo na zdravniški recept, a do njega v tistih časih ni bilo težko priti.) Tako beremo, denimo, v oglasu, ki je izšel na Tirolskem, v časopisu Innsbrucker Nachrichten 20. junija 1881.

​Nekoč se je torej na vse konce habsburške monarhije širil glas, da se dá v Ljubljani povsem legalno dobiti džojnte (oziroma base, bake, bakle, base, džole, frule, kanone, žbeje … slovenščina je res bogat jezik, kar zadeva te, nič več lekarniške pripomočke). In tako so lahko vrli meščani vse tja do prve svetovne vojne kupili indijsko konopljo najboljše kakovosti, po koncesiji visoke vlade dežele kranjske, takoj zraven ljubljanskega Rotovža, v lekarni Pri samorogu. Za mlade Dunajčane je bila Ljubljana nekaj takega, kot sta za današnje Denver in Toronto. Le da jim ni bilo treba tja potovati, pač pa so si svojo travo udobno in zakonito naročili domov po cesarsko-kraljevi pošti.

Žal se razen zelo redkih časopisnih člankov ni ohranilo veliko sledi iz te zlate dobe slovenskega izvoza (vemo, denimo, da je ljubljanska konoplja doživela velik uspeh in bila deležna strokovne pozornosti na prvi farmacevtski svetovni razstavi na Dunaju 1883). Lahko si pomagamo vsaj s cenami. Kot je torej pisalo v oglasu, je škatlica džojntov (žal ne vemo, koliko jih je vsebovala) leta 1881 stala 80 krajcarjev. Nekaj korakov stran na ljubljanski tržnici si tistega leta za ta denar dobil dva litra in pol namiznega vina ali 1,7 litra buteljčnega. Oziroma 3,6 litra prvovrstnega piva oziroma štiri litre slabšega. Trnkóczy osebno ti je steklenico ruma (takrat menda zdravila) prodal že za 60 krajcarjev. Ali še drugače, 80 krajcarjev je takrat znašala minimalna dnevna plača v Ljubljani, se pravi znesek, ki bi ga, denimo, nekvalificirani fizični delavec zaslužil v celem dnevu garanja. Glede na to, da je moral s tem denarjem nato doma nahraniti več lačnih ust, močno dvomim, da ga je pustil Juliusu von Trnkóczyju plemenitemu Saszkalskemu.

Kot pove že priimek, je bil lekarnar priseljenec. Rodil se je leta 1853 v mestu Strážnice na današnjem Češkem, umrl pa 1935. na Dunaju. V Ljubljani je bil le nekaj let; ljubljansko lekarno je kupil leta 1880 od starejšega brata Victorja in jo nato že 1888. prodal naprej – skupaj z marihuanskim poslom – mlajšemu bratu Ubaldu. Ta je ljubljanske džojnte oglaševal še leta 1910.
Ljubljanski džojnti so bili tudi produkt, očitno namenjen predvsem nemško govorečim pacientom: Trnkóczyja sta resda na veliko oglaševala marihuano, in to v časopisih po vsej monarhiji. Oglaševala sta celo v dunajskem Illustrierte Kronen-Zeitungu, tabloidu z eno najvišjih naklad tistega časa – v svetovnem merilu.

Kar pa seveda ne pomeni, da sta bila brata lekarnarja kakšna skrajneža, ki v svoji prodajalni ne bi trpela slovenskega življa. Nasprotno! Nič se nista otepala slovenskega denarja, le da sta v slovenskem časopisju, v slovenskem jeziku, oglaševala veliko bolj »običajne« preparate (za Slovenke in Slovence pa tudi za njihove hišne živali). V Slovenskem narodu sta, denimo, prodajala »planinski želiščni sirop kranjski«, tako rekoč čudežni pripravek, ki je bil »izboren zoper kašelj, hripavost, vratobol, prsne in pljučne bolečine«. Ena steklenička je veljala 56 krajcarjev (se pravi slabo tretjino manj kot škatlica džojntov). Zato pa naj bi bil kranjski sirup vsaj »koristnejši nego vsi v trgovini se nahajajoči šoki in siropi«.

Je pa bila legalna medicinska konoplja resnično ljubljanska posebnost. Oblasti na Dunaju so namreč že v začetku osemdesetih let 19. stoletja prepovedale prodajo (to je storilo notranje ministrstvo) pa tudi uvoz (finančno ministrstvo) takrat vodilne blagovne znamke marihuanskih cigaret, francoske Grimault. Vendar pa je Juliusu uspelo uspešno prepričati ljubljansko vlado Andreja Winklerja, da so njegovi izdelki drugačni (bili so »čistaki«, se pravi samo iz indijske konoplje, francoski džojnti pa so bili v glavnem iz listov volčje češnje – beladone, z dodanim kančkom konopljinega ekstrakta in veliko večjim kančkom angleške soli oziroma solitra – ene glavnih sestavin smodnika). Sicer pa so drugod po Evropi tudi Grimaultovi džojnti ostali dolgo časa legalni (celo konvencija Lige narodov iz leta 1925, ki je uvedla svetovno prohibicijo marihuane, je vsebovala izrecno določilo, da so Grimaultove »indijske cigarete« še naprej dovoljene v medicinske namene).

Torej da, tudi iz Ljubljane lahko z inovativnim produktom osvojiš tudi najzahtevnejše evropske potrošnike. Tradicijo imamo.

***
Jure Stojan, partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve

Preberite še: